Preskoči na vsebino


Slovesna maša in podelitev papeževega odlikovanja p. Vidru

Na sončno nedeljo, 15. marca 2009, je bilo pred cerkvijo Kristusovega učlovečenja v Dravljah v Ljubljani zelo živahno že precej pred sv. mašo, ki se je pričela ob 15 uri. Prihajale so družine, da se skupaj s svojim voditeljem p. Vitalom Vidrom zahvalijo Bogu za njegovo življenjsko delo, za njegovih 80 let in da se skupaj veselijo visokega priznanja. Papež Benedikt XVI. je namreč p. Vitalu podelil odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice za življenjsko delo na področju družinske pastorale.

P. Vital Vider se je rodil 13. marca 1929 v Ljubljani. V jezuitski red je vstopil 3. oktobra 1946, v duhovnika je bil posvečen 27. julija 1958 v Zagrebu, večne zaobljube je izrekel 31. marca 1975. Kmalu po duhovniškem posvečenju se je posvetil pastoralnemu delu za družine in zakonce. V Sloveniji je prvi uvedel načrtno pripravo mladih za sklenitev svetega zakona. Leta 1970 je začel z duhovnimi vajami za mlade zakonce. Oktobra 1972 so nastale zakonske skupine ali zakonska občestva pod imenom Najina pot. Leta 1975 se je po njegovi zaslugi začela poglobljena in organizirana enoletna priprava zaročencev na sklenitev svetega zakona. Danes je ta priprava znana pod imenom Šola za zakon. Za svetost zakonskega in družinskega življenja je vsa leta animiral družinska občestva kot ljudski misijonar, kot urednik internega glasila slovenskih zakonskih skupin ali občestev, kot pisec številnih knjig in pastoralnih priročnikov o zakonu in družini. Nekaj njegovih publikacij je doživelo več izdaj. Danes je v Sloveniji 52 zakonskih skupin v katerih se srečuje 419 zakonskih parov in imajo 1069 otrok - ali pa je vsaj bilo tako. Vse do jeseni leta 1997 je bil p. Vital Vider edini duhovnik na Slovenskem, ki je bil povsem na voljo zakonskim parom. Slovenska škofovska konferenca je imenovanemu redovniku podelila 1. januarja 2006 priznanje, odličje sv. Cirila in Metoda. Ob njegovem zlatem duhovniškem jubileju in 80 letnici življenja pa mu papež Benedikt XVI. na prošnjo krajevnega ordinarija mariborskega nadškofa metropolita msgr. dr. Franca Krambergerja in številnih predstavnikov zakonskih skupin Najina pot, podeljuje odličje Pro Ecclesia et Pontifice.

Sveta maša, ki jo je daroval mariborski nadškof dr. Franc Kramberger je bila v novi draveljski cerkvi Kristusovega učlovečenja. Prostorna cerkev je bila res polna in čutiti je bilo živahen utrip veselja, razigranosti, veselega pričakovanja. Seveda, saj jo je napolnilo čez 700 udeležencev slavja, predvsem družin z otroki. Ti seveda niso bili tiho in pri miru, kar pa ni motilo, ampak je dajalo svojevrsten pečat in razodevalo življenjsko usmeritev slavljenca p. Vitala Vidra. Le ta je somaševal skupaj s petimi sobrati in nadškofom Krambergerjem.

Po besednem bogoslužju je p. provincial prebral obrazložitev odlikovanja, nato pa mu ga je ob bučnem ploskanju nadškof Kramberger izročil. Sveta maša se je nadaljevala z bogatim sodelovanjem predstavnikov družin, po njej pa je sledila še akademija. V njej so predstavili življenje p. Vitala s fotografijami, govorjeno besedo, pesmimi in kratkimi igranimi prizori. Po slavju v cerkvi so se vsi preselili na trg pred cerkvijo, kjer so se lahko okrepčali in med seboj poklepetali. (sAS)

MARIBORSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. FRANC KRAMBERGER: HOMILIJA:

Prijatelj, veliko moraš pretrpeti, da le to spoznaš, kdor hoče ljubiti, živeti, mora v srcu ubiti laž. Veliko moraš pretrpeti, da to spoznanje pridobiš, kdor hoče ljubiti, živeti, mora poljubiti križ.

Smo v postnem času, ko spremljamo našega Gospoda od postaje do postaje in se poglabljamo v skrivnost njegovega križa in njegovega trpljenja in ob tem tudi sami dajemo vsebino svojemu križu in svojemu trpljenju. Zakaj? Zato ker želimo ljubiti in živeti in ker hočemo v tem postnem času ubiti v srcu vsako laž našega življenja, vsaki križ, vsaki greh. Upravičeno smo prepevali pri vstopu O sveti križ, življenja luč; o sveti križ, nebeški ključ.

In današnjemu postnemu evharističnemu srečanju pa želimo pridružiti še eno posebno dejanje. Med nami imamo slavljenca p. Vidra Vitala, lanskoletnega zlatomašnika in letošnjega osemdesetletnika. In ob tem dvojnem jubileju ga je sedanji sveti oče Benedikt XVI. odlikoval z medaljo sv. Križa Pro Ecclesia et Pontifice Preko apostolske nunciature sem dobil navodilo in sporočilo, da ob primerni slovesnosti odlikovanje tudi izročim v imenu svetega očeta. In po predhodnem posvetovanju s patrom provincialom želim to izpolniti danes, po besednem bogoslužju in po izpovedi naše vere.

V tem veselju in zadoščenju, v tem jubilejnem vzdušju vas vse iskreno in prisrčno pozdravljam: p. provinciala, našega slavljenca p. Vitala, njegove sobrate duhovnike, redovnike, predvsem pa vas bratje in sestre, vaše družine, ki ste z današnjim slavljencem na poseben način povezani.

Na mizi Božje besede današnje nedelje so pomenljivi odlomki. Pa se najprej ustavimo pri prvem berilu, ko se je oglasil Mojzes, tisti, ki je izpeljal izraelski narod iz egiptovske sužnosti in vodil ta narod po poti v obljubljeno deželo. Na tej poti so prišli pod goro Sinaj in na tej gori je Mojzes sprejel od Boga deset zapovedi. Napisane so bile - ne na papirju, ampak neizbrisno vklesane v dveh kamnitih ploščah. In Mojzes je stopil pred ljudi in jim razglasil to Božjo postavo te zapovedi. Pravzaprav je stopil enkrat za vedno v vsa ljudstva in v vse narode in vse rodove, pred vso človeško zgodovino in jih razglasil kot zapovedi ali pravila življenja, ki veljajo za vse ljudi vseh časov. Nihče jih ne more preslišati. Poznavalci človeške družbe pravijo, da so te Božje zapovedi največji in najvažnejši dokument vsega človeštva, za vse ljudi vseh narodov in časov. To je dokument brez napake in brez pomote. Nikoli ga ne bo treba popravljati ali posodabljati, ker ima nadčasovne dimenzije. Nihče mu nima kaj dodati, ker je vse zajeto v teh desetih stavkih. To so pravila življenja, ki ne prenesejo nobenih človeških amandmajev, korektur ali dodatkov. Ta dokument je napisal sam Bog. Pa ne na papir. Tudi ne samo na tisti dve kamniti plošči, ampak kot Stvarnik je zapisal teh deset zapovedi v človekovo naravo, v njegov razum in srce in v vest vsakega človeka. Ta dokument je spomenik Božje modrosti, ki bo stal četudi ga bo kdo hotel podreti. Stalno bo pričal, da je Bog sklenil življenjsko vezo s človekom in da je človek Božja lastnina. Bog in človek sta tako povezana, da ni mogoče govoriti o človeku ne da bi se govorilo o Bogu. Pa zopet ni mogoče govoriti o Bogu ne da bi se govorilo o človeku. Saj človek brez Boga je vedno manj človek. To nam dokazuje zgodovina. To nam dokazuje tudi naša slovenska sedanjost, ko beremo o odkritju tolikih množičnih grobišč. Kjer ni Boga tam človek postaja vedno manj človek.

Ena izmed prvih stvari, ki so nas naučili naši starši poleg Sveti angel varuh moj, poleg Tebe ljubim Stvarnik moj ali Zdrava Marija ali očenaš so bile prav besede, prav deset Božjih zapovedi. Kolikokrat smo jih ponovili preden smo jih znali sami povedati. In ko smo jih znali povedati že sami, se nam je zdelo kakor, da smo prejeli dediščino vsega človeštva, da so takrat začele veljati tudi za nas, da smo vstopili v družbo odraslih ljudi in da se moramo po njih ravnati. Veljajo namreč za vse ljudi. Celo za neverne. Celo državni zakoni temeljijo na teh zapovedih, ker so temelji duhovnega, verskega, moralnega, družinskega in narodnostnega življenja.

Deset zapovedi - to so kot kažipoti ob križiščih, ki kažejo kam moramo iti, da pridemo do cilja. To so semaforji v našem osebnem in občestvenem življenju, ki se prižigajo že iz sive davnine in urejajo življenje posameznika in naroda. Povedo nam kdaj se moramo ustaviti, kdaj smemo naprej, kdaj smemo na desno ali na levo, da ne pride do velike nesreče, do moralne nesreče, do greha.

Deset zapovedi - to so kakor markacije, ki nas kakor planince vodijo na najvišji cilj do svetosti življenja. So kakor zvezda severnica na katero se lahko vedno zanesemo, ker je stalno na istem mestu. In kot zvezda stalnica vsem kaže in pove kje je sever in po čem se naj orientiramo.

Tako tudi zapovedi kažejo vsakemu izmed nas, mlademu in odraslemu, vernemu in celo nevernemu kje je naš sever, kje je naša življenjska pot do naše sreče. So znamenje in dokaz, da nam Bog vedno hoče dobro. Po njih nam govori kako moramo živeti, da življenja ne razvrednotimo ali izvotlimo ali izpraznimo. Božje zapovedi niso odvzem človekove svobode ali okrnitev človekove osebnosti; niso nasilje nad človekovo naravo, temveč so Božja pomoč in izraz Božje ljubezni. Niso od Boga vsiljene, temveč so s stvarjenjem neizbrisno zapisane v našo naravo in so postale zahteva naše narave. Kdor jih izpolnjuje in upošteva postaja vedno bolj in bolj popoln človek. Kdor jih prezira in odpravlja, greši zoper lastno človekovo dostojanstvo. Ko je Mojzes razglasil te zapovedi vsem ljudem na gori Sinaj, je bila sklenjena zaveza med Bogom in izraelskim narodom. In Bog je postal njihov Bog in oni njegovo ljudstvo.

Danes, bratje in sestre, smo vsi na gori Sinaj. Vsi smo poslušali Mojzesa, samega Boga po Mojzesu in vsi smo povabljeni, da utrdimo in poglobimo svojo življenjsko zavezo z Bogom, posebej v tem postnem času.

Pa se za trenutek še ustavimo pri današnjem evangeliju, ki nas tako močno nagovarja. Evangelist Janez nas je postavil v Jeruzalem, v tempelj. Ko je minilo 40 dni od Jezusovega rojstva v Betlehemu, sta ga Jožef in Marija prinesla v tempelj, da bi ga postavila pred Gospoda. Se pravi, da bi ga darovala Bogu, kakor je velela postava: vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu. Takrat je prišel prvič v tempelj. Ko mu je bilo 12 let, je sam prišel v tempelj in tam ostal tri dni v tem kar je njegovega Očeta. Kolikokrat je bil pozneje v templju, v hiši svojega Očeta, pri molitvi poslušanju Božje besede ali pri svetem bogoslužju. Toda tokrat, kakor nam opisuje evangelist pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Vznjevoljil ali razhudil se je nad prodajalci in menjalci, ki so vedno bolj silili v svetišče tako, da je bilo to svetišče podobno bolj tržnici kakor Hiši božji. Jeruzalemski tempelj je namreč vseboval veliko, sveto zgradbo. In ob tej zgradbi so bila široka in prostrana dvorišča, kjer so se zbirale množice. Tam so poslušali Božjo besedo. Tam so pismouki ljudi poučevali. Tam je množica opravljala skupne molitve. Tam so brali in razlagali postavo in preroke. Svetišče ali tempelj v ožjem pomenu besede ali tista sveta zgradba, pa je imela dva prostora: Sveto in Presveto. Oba prostora sta bila za ljudi nedostopna. V sveto so smeli stopiti samo duhovniki. V presveto pa samo veliki duhovnik in to samo enkrat na leto. In tam na tempeljskem dvorišču, ki je bilo tudi sveto mesto in sestavni del samega templja, se je zgodilo to, kar smo slišali v evangeliju: iz svetega mesta so naredili tržnico. Jezus je razgnal prodajalce in menjalce, raztresel denar, prevrnil mize in vsem rekel: Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice. Današnji evangelij nam hoče povedati, da svetih in posvetnih reči ne smemo mešati. Tržnica je ljudem potrebna. Sama po sebi ni nekaj slabega. Je dobra, ker služi ljudem. Ko sta Jožef in Marija prinesla Jezusa v tempelj, sta spotoma, na tržnici, kupila dva goloba. Ko so apostoli še lovili ribe, so jih prodajali na tržnici v Kafarnaumu. Jezus se ni spotikal nad tržnico - dokler je tržnica na trgu. Hudo narobe pa je, če tržnica sili v svetišče. To je pa nedopustno in nesprejemljivo. In kakšen opomin je tudi za nas, da ne bi skrunili skrivnost kraja. Hiša božja ne more in ne sme postati mesto kakršnegakoli barantanja. Hiša Božja je najprej hiša molitve, svete daritve, je svetišče živega Boga, skratka mesto naše hvale in zahvale Bogu in najbolj intimnega osebnega srečanja z Njim. Vsi smo dolžni skrbeti za lepoto in svetost naših cerkva.

Toda v evangeliju je še ena posebna Jezusova izjava. O templju ali svetišču njegovega telesa. Njegovo telo je tempelj živega Boga, hiša njegovega Očeta. In o tem templju je rekel: podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Za Jude, njegove poslušalce, ki ga niso razumeli, je bila ta izjava nekaj nezaslišanega, bogokletnega, v nebo vpijočega. Kajti za vsakega Juda je bil tempelj svetinja, ponos naroda. In vsak Jud je bil pripravljen žrtvovati svoje življenje za to svetišče. Prav zaradi te izjave so Jezusa med sodnim procesom pred velikimi duhovniki in velikim zborom obtožili češ, da je rekel: Jaz bom podrl ta tempelj, ki je narejen z rokami in v treh dneh bom postavil drugega, ki ne bo narejen z rokami. Toda obtožba je bila lažna, kajti Jezus ni rekel: Jaz bo podrl, ampak podrite ta tempelj. S temi besedami je Jezus najprej napovedal razdejanje Jeruzalema in porušenje templja, kar se je tudi zgodilo leta 70., ko so Rimljani z vojsko zasedli Jeruzalem in ga s templjem vred zravnali z zemljo. Toda s svojo izjavo pa je Jezus napovedal in nakazal svojo velikonočno skrivnost: uničenje templja ali svetišča svojega telesa in na postavitev drugega in drugačnega telesa. Na veliki petek bodo s križanjem porušili tempelj njegovega telesa. Toda čez tri dni bo on z vstajenjem postavil drugega, drugačnega, poveličanega in neuničljivega. Napovedal je, da bo poslednja zmaga na njegovi strani. On ne pozna končnega poraza. Razumemo njegove učence, da so to Jezusovo izjavo doumeli šele po vstajenju od mrtvih, ko so se spomnili, da je govoril Jezus o tem in verovali so pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

Bratje in sestre tudi mi verujemo pismu in Jezusovi besedi, da bo tudi naše telo, ki je tudi tempelj in svetišče Boga, preobrazil z vstajenjem od mrtvih in na novo postavil, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu. V to vero smo poklicani. In v postni pripravi na veliko noč želimo to vero poglobiti in utrditi. Amen. (po zvočnem zapisu: sAS)

Lokacija:
Print Friendly and PDF