Preskoči na vsebino


Blagoslovitve v župniji in izročitev odličja

V Begunjah pri Cerknici je v nedeljo, 18. novembra 2007 dopoldne, ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran blagoslovil obnovljeno cerkev, pokopališko kapelo, novo spovednico in dvojna vrata ter ob koncu slovesne maše podelil odličje sv. Cirila in Metoda dolgoletnemu organistu, pevovodju in skladatelju g. Janezu Kranjcu.

Na začetku slovesne maše je nadškof Uran blagoslovil obnovljeno zunanjščino župnijske cerkve sv. Jerneja, torej zvonik, streho, fasado, pred cerkvijo tudi obnovljeno pokopališko kapelo, v cerkvi pa novo spovednico in v obeh zakristijah dvoje hrastovih vrat z lesenimi reliefi, ki prikazujejo nebeške zavetnike vseh cerkva v župniji, delo akademskega kiparja Staneta Jarma iz Kočevja.

V homiliji je nadškof Uran najprej spregovoril o svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, in pri tem povedal tudi svojo izkušnjo, ko je imel hudo prometno nesrečo, povedal pa tudi izkušnjo družine Kržan, ko so v prometni nesreči umrli trije sinovi. Udarec, ki bi ga ne zmogli, če ne bi imeli vere. To je povedala Vanja Kržan v pričevanju v soboto v ljubljanski stolnici prav v okviru maše ob spominu na žrtve prometnih nesreč. Nadškof je v nadaljevanju nanizal še nekaj spominov, ob koncu pa se je zahvalil vsem, ki so pomagali pri obnovi cerkve.

Ob sklepu maše je nadškof Uran izročil najvišje odlikovanje Slovenske škofovske konference odličje sv. Cirila in Metoda organistu in skladatelju Janezu Kranjcu. V obširni utemeljitvi, ki jo je prebral župnik Maks Ipavec, so našteti presenetljivi podatki, daj je Janez Kranjec samouk, vendar se je z vztrajnostjo in neverjetno požrtvovalnostjo od binkoštne nedelje leta 1946, ko je prvič prišel na begunjski kor, privajal na petje in igranje na harmonij, nadaljeval ko organist, se izobraževal in postal tudi skladatelj. Organist Janez je poleg mešanega cerkvenega pevskega zbora in otroškega zbora začel voditi še druge zbore. Tako že 38 let vodi moško zbor Tabor, ki poje tudi na mnogih prireditvah, zlasti ob pogrebih, 15 let je vodil begunjski ženski zbor, Moški zbor lovske družine Nova vas pa vodi dve leti. Kot skladatelj piše skladbe za moški, ženski, otroški in mešani zbor. Ena izmed njegovih prvih skladb z naslovom Lep spomin nate Mati, je razširjena po vsem svetu. Napisal je pesem Triglavska Marija, ave ter besedilo pesmi Pojo naj ljudje, ki je himna šentviškega tabora pevskih zborov. Leta 2006 je obhajal šestdesetletnico opravljanja organistovske službe. V službo cerkvene glasbe je stopil v prvih povojnih letih, ki so bila za slovensko Cerkev težka. Marsikateri organist je zaradi pritiskov in groženj tedaj opustil službo organista. Bog je Janezu Kranjcu dal skladateljski talent. Čeprav je samouk, je njegov opus zelo velik Napisal je že čez 100 skladb za različne sestave zborov. Nadškof Uran mu je izrekel hvaležnost slovenske Cerkve in mu izročil odličje. (pIR)

ŽUPNIK MAKS IPAVEC: UVOD: Zvočni zapis

Dragi gospod nadškof, naša župnija, ki se že od bistriških menihov dalje imenuje Menišija, Vas prisrčno pozdravlja! Danes smo vsi srečni, saj smo se zbrali v tej Božji hiši, župnijski cerkvi apostola Jerneja, ki slavi stoletnico zgraditve in blagoslovitve. Letos smo jo tudi obnovili in je sedaj kakor nevesta, ki čaka ozaljšana na svojega ženina Jezusa s katerim se bomo srečali. Gospod nadškof je že blagoslovil obnovljeno župnijsko cerkev, sedaj bo še blagoslovil novo spovednico pa oboje vrata pri zakristijah, ki upodabljajo čudovito vse zavetnike naših podružnih cerkva in župnijske cerkve. To je resnično nedelja, ki jo je naredil Gospod. Veselimo in radujmo se je! (po zvočnem zapisu: sAS)

LJUBLJANSKI NADŠKOF MSGR. ALOJZ URAN: HOMILIJA: Zvočni zapis

Spoštovani g. župnik, dragi bogoslužni sodelavci, ministranti in ministrantke, dragi pevci in pevke, posebej lepo pozdravljam današnjega slavljenca, ki bo na koncu sv. maše dobil tudi posebno priznanje; naš dolgoletni organist, zborovodja, skladatelj Janez Kranjec.

Danes na slovenskem obhajamo poseben spomin na žrtve prometnih nesreč. Vemo, da je to zelo huda preizkušnja, posebno za tako majhen narod kot je naš: da toliko ljudi vsako leto izgubi življenje ali pa so za vse življenje kakorkoli onemogočeni za normalno bivanje. Tudi sam se spominjam, posebej v povezavi z Begunjami: Ko sem bil prvič povabljen leta 1993 sem, sem imel prejšnji dan hudo prometno nesrečo in tako nisem mogel priti za tisto avgustovsko nedeljo. In sem bil zelo hvaležen, ko sem dobil zelo lep šopek, tak ogromen šopek v bolnici ko sem ležal težko ranjen. Vemo tudi koliko je povezano trpljenja s takšnimi dogodki tako v našem osebnem kot tudi v okolju v katerem se vse to dogaja.

Mi pa tukaj obhajamo s hvaležnostjo to sveto mašo zato, da bi blagoslovili nove, obnovljene prostore: zunanjost cerkve, zvonik, streho. Imamo tudi mojstre tukaj, ki so to delali in se danes tudi zahvaljujejo, da je vse teklo po sreči, da je bil blagoslov in da ste mogli obnoviti zunanjost obenem pa priti do nove spovednice in do teh dvojnih vrat v zakristiji.

To je lepo znamenje, da se zavedate župnijskega občestva. Da je to tisti prostor - ne samo materialni prostor, stavba, ampak tudi prostor zbiranja, medsebojnega povezovanja, izročanja svojih prošenj, molitev, svojih križev in težav. Obenem pa tudi prostor, kjer začutimo, da se Božja milost na nas izliva v veliki meri in da vedno znova da človeku tisto potrebno notranjo moč, da more sprejemati različne preizkušnje življenja.

Vloga župnije se je v zadnjem času precej spremenila. Včasih je bilo to središče, kjer se je enkrat na teden, posebno okrog župnijske cerkve, zbralo vse župnijsko občestvo. Danes pa je življenje precej razpršeno: človek si izbira in potrebuje različne ustanove, ki zadovoljujejo njegove potrebe in to je na različnih koncih. In tudi župnija na nek način postaja servisno središče, kjer mnogi ljudje pridejo blizu ob največjih praznikih za ohranjanje zgodovinskega spomina. Drugi pridejo ob posebnih družinskih dogodkih ali ob krstu, ob poroki, ob pogrebu. Spet nekateri pridejo v velikih stiskah in preizkušnjah. Nekateri pa se zavedate, kako je potrebno, da vsak dan znova, vsako nedeljo znova sprejmemo te potrebne darove, ki nam jih Bog pripravlja. Da izročimo Bogu vse tisto, kar smo živeli,da se mu zahvalimo. Se tudi oprostimo za vse, kar ni bilo prav in obenem tudi prosimo za blagoslov svojega življenja in svojih družin.

Pomenljivo je, da na predzadnjo nedeljo cerkvenega leta poslušamo Božjo besedo, ki govori o poslednjih rečeh in o minljivosti vsega. Kljub izrednemu napredku znanosti, tehnike, kljub veliki moči medicine in drugih antropoloških ved, se človek vendarle zaveda, da je umrljivo in krhko bitje. O tem nam vsak dan pripovedujejo tudi mediji, saj je 90% informacij negativno obarvanih. O nesrečah, o različnem nasilju, o mnogih preizkušnjah. In ni čudno, da je človek, če to nekritično sprejema marsikdaj zelo globoko prestrašen in išče različne pomoči. Tudi pri vedeževalcih, v sektah, v raznih eksotičnih duhovnostih z različnimi šarlatani, ki tudi izkoriščajo človeško lahkovernost ali njegovo stisko.

Nas pa Božja beseda opominja: ne letajte sem in tja. Tudi ko bodo prišle najrazličnejše preizkušnje. Ne dajte se zapeljati krivim prerokom. Ne poslušajte kar vsakega po vrsti. Ne nasedajte tudi dežurnim napadalcem v medijih, ki skušajo s podtikanji in nizkimi udarci spodkopati tudi moralno moč Cerkve. Oklenite se še bolj svoje župnije, prisluhnite večno veljavni božji Besedi, okrepite se pri mizi Božje gostije, zajemite iz studencev odrešenja.

Včeraj je bila v ljubljanski stolnici zvečer sv. maša za žrtve prometnih nesreč, ki jo je vodil škof Jamnik. Po maši pa so bila tudi različna pričevanja. Navzoči so bili tudi evangeličani, pravoslavni in muslimani, ki so vsak na svoj način govorili o tem problemu, ki pač je skupni problem današnjega časa: o nesrečah.

Najlepše pa je pričevala gospa Vanja Kržan, ki je pred približno 30. leti v prometni nesreči izgubila tri sinove naenkrat. Verjetno se nekateri spomnite tega dogodka. In je znova povedala kako je bilo v tistih trenutkih dragoceno, da sta z možem imela vero. Bili so namreč na duhovnih vajah. Celotna družina: trije fantje (najstarejši je bil okrog 14 let star - Miha) in potem najmlajša pa hčerka. Po duhovnih vajah so se fantje vračali nazaj v Ljubljano s p. Kovačem, ki je takrat vodil tudi duhovne vaje in so želeli z njim potovati. Oče in mati, Miklavž in Vanja pa tudi najmlajša hčerka pa so šli posebej. In pater in fantje so na Brezovici doživeli prometno nesrečo. Pijan taksist se je zaletel vanje in vsi štirje so bili mrtvi na mestu. Lahko si predstavljate kaj je pomenilo za oba starša ko so prišli policisti in so povedali - kar naravnost: v prometni nesreči so umrli trije vaši otroci. In je rekla Vanja, ki smo skupaj prepevali pri pevskem zboru Consorcium musicum, je rekla: Takrat naenkrat je Božja milost pokazala Sveto pismo. Vzela sva v roke Sveto pismo. Vso noč sva brala odlomke iz Jobove knjige. To je najbolj globoko pričevanje trpljenja v Svetem pismu. In prišla sta do takšnega spoznanja, da je ona rekla: Žalovala bom samo tri dni z obleko, ker vem, da je Bog poklical moje sinove k sebi takrat, ko so bili najbolj pripravljeni zanj. In povedala je tudi, da je najstarejši na koncu duhovnih vaj rekel: Mami, jaz bi pa rad postal duhovnik. Tako je samo še potrdilo vse to kako je prav Božja beseda in povezanost z Bogom nekaj dragocenega.

Istočasno se je zgodila prometna nesreča pri Domžalah pri Grobljah, kjer je mama izgubila edino hčerko. In so ji povedali tudi o tej nesreči. Ona je čisto znorela zaradi tega. So rekli: Veste, onadva sta pa molila. Je rekla: Blagor jima, ker imata vero. Jaz je pa nimam.

Zato je prav, dragi bratje in sestre, takole ko se, ko celotna župnija obhaja določene praznike, ko se danes veselimo tudi tega priznanja vseslovenske Cerkve za vašega organista Janeza, kako nekaj dragocenega je vera. Danes marsikdaj mislimo: saj se da živeti brez vsega - vendar ne! Mi potrebujemo Božjo moč in Božjo modrost.

Na začetku smo blagoslovili križ na pokopališču v kapelici nasproti vhodnih vrat. glejte prav križ je po teologiji apostola Pavla Božja moč in Božja modrost. Križ je tista moč, kjer človek vedno znova najde potrebno pomoč, ko je v največji stiski. Predvsem pa naj nas Božja beseda tudi opogumlja, da bomo v polnosti živeli svoje življenje. Čeprav morda tudi v bolezni, tudi v preizkušnjah. Apostol Pavel danes v pismu Tesaloničanom zelo ostro nastopi: Kdor ne dela naj tudi ne je. Kajti takrat je bilo v zraku takšno mišljenje češ, da bo vsak čas konec sveta. In nekateri so začeli kar okrog hoditi pa niso nič več kaj pravega delali. Ne! Kristjan dela tudi, če so preizkušnje. Ali pa to, kar je Jezus rekel o templju, da se bo vse to nekega dne porušilo, da ne bo ostal kamen na kamnu. On je hotel povedati, da se bo zgodila nesreča, strašen poraz judovstva leta 70, ko je vojskovodja Tit uničil Jeruzalem, tempelj in pobil ogromno, ogromno ljudi. To je Jezus napovedal vnaprej. Vendar to je samo znamenje, da moramo biti v življenju vedno pripravljeni na konec. Vendar pa tudi narediti vse kar je tisti dan naša dolžnost.

Pred kratkim smo pokopali mladega duhovnika Mateja Zevnika, župnika v Mengšu. Bil je tudi moj kaplan tri leta. Zelo lepe spomine imam na tiste čase. In on se je boril z rakom do konca. Torej res vsi so ga občudovali: tako farani kot mladina, ki so v župniji delali, da je župnija živela naprej. Potem domači so bili z njim povezani. In na koncu, ko že skoraj ni mogel več govoriti, je še po telefonu poklical Taize, ker je bil zelo povezan s Taizejsko skupnostjo in je bil zraven tudi takrat, ko so umorili p. Rogerja pred dvema letoma.

Tako, da lahko vsi ti primeri, ki jih je veliko, nam govorijo o pogumu življenja. O tem, da sprejemamo življenje iz Božjih rok. Tudi preizkušnje, tudi bolezni. Vse sorte pride. Vendar potrebujemo za sprejemanje tega življenja tudi molitev, povezanost z zakramenti in z župnijskim občestvom.

Zato vam čestitam, da imate tako lepo obnovljeno cerkev, potem novo spovednico. Upam, da bo tudi dobro uporabljana, da ne bodo vrata zarjavela. In tudi vse ostalo. Pa kot sem seznanjen je tudi zadaj kip sv. Jerneja, ki je zavetnik vaše cerkve je šel na obnovo in zato je sedaj slika. Pa še dva angela mislim, da sta tudi v obnovi. No vidite. Imate pa umetnike tudi tukaj v Menišiji v svojem kraju in takoj lahko nekaj nadomestijo ko gre svetnik na obnovo.

Tako. Bog vam povrni za vse vaše sodelovanje - tisti, ki ste aktivno sodelovali pri obnovi pa tisti, ki ste in boste s svojimi sredstvi pa z molitvami povezani v obnavljanju te cerkve. Predvsem pa gradnji žive cerkve - to je vas, občestva, da se boste med seboj razumeli in si odpuščali in si pomagali. Amen. (po pisni predlogi in zvočnem zapisu: sAS)

ANTON JUVANČIČ: UVOD V MOLITEV OČENAŠ: Zvočni zapis

Učenci so Jezusa prosili: Gospod, nauči nas moliti. V tej čudoviti molitvi smemo Bogu reči Oče. V tej edini besedi je vsebovana vas zgodovina odrešenja. Njegov Sin je bil naš brat. Razodel nam je Očeta, da smo postali Božji otroci. S prošnjo, da on sam vzame v roke posvečenje svojega imena, da varuje to čudovito skrivnost, da ga moremo klicati po imenu, nas dviga v svojo čistost in svetost. Iz besed privolitve v njegovo voljo: kakor v nebesih tako na zemlji, ostaja Božja volja z nami in za nas in mora postati merilo našega hotenja in bitja. Prošnja, ki je najbolj človeška od vseh, je prošnja za vsakdanji kruh, nas vabi, naj prosimo za hrano - tako svojo skrb prenesemo na Boga. Odpuščanje dolgov preveva celoten evangelij. Prodira samo v tistega, ki sam odpušča, saj on, ki je z eno besedo priklical svet iz niča, naš dolg poravnava s svojim Sinom na Kalvariji. Pripravljeni moramo biti sprejeti nase breme preizkušnje, ki nam je odmerjeno in prosimo, da nam Bog ne dodeli več kakor zmoremo nositi. Gospod reši nas utvar tega sveta, ki bremenijo svet in vlečejo človeštvo v suženjstvo, ki je težje od babilonskega. Kajti, če izgubimo tebe, bomo izgubili tudi sebe, zadnjo in edino resnico. Molimo. (po zvočnem zapisu: sAS)

BARBARA ZALAR: UVOD V POZDRAV MIRU: Zvočni zapis

Gospod, daj nam miru. Tvoj edinstven dar je. Daj nam miru, ki nam daje počitek. Miru, ki nam da, da slavimo. Miru, ki se ne boji sončnega zahoda, ki ne pozna večera. Naj takšen mir, kot ga je opisal sv. Avguštin, doživimo tudi sami in ga delimo s svojimi bližnjimi. Podajmo si roke. (po zvočnem zapisu: sAS)

ŽUPNIK MAKS IPAVEC: ZAHVALA: Zvočni zapis

Dragi gospod nadškof, vsa naša župnija, ki se že od bistriških menihov, kot sem rekel, imenuje Menišija, vam izreka en velik boglonaj, ker ste z veseljem prišli med nas, darovali sv. mašo za žive ter rajne farane, blagoslovili obnovljeno župnijsko cerkev, pokopališko kapelo ter novo spovednico ter nova vrata v obeh zakristijah.

Dobre tri mesece je potekala obnova zvonika, strehe na cerkvi in celotne fasade. Načrt za obnovo župnijske cerkve, ki ga je takoj odobrilo spomeniško varstvo iz Ljubljane, je naredil naš faran gospod arhitekt Marjan Loboda in se mu prisrčno zahvaljujem. Načrt je bil namreč narejen tudi zastonj. Zahvaljujem se kleparskemu mojstru Damjanu Črnilogarju, ki je izvedel težka dela na zvoniku ter na celotni strehi in obnovil uro. Je tudi tukaj med nami. Enako se zahvaljujem pleskarskemu mojstru Egonu, ki je obnavljal fasado pri cerkvi in pokopališki kapeli. Tam zadaj je fotokronika pa lahko opazujete kaj sta delala. Boglonaj Matiju Cimermančiču, ki je obnovil vsa štiri polpolkna v zvoniku in zidarju Ivanu, ki je izvršil zidarska dela pri pokopališki kapeli ter popravil tudi nagrobnik pokojnega župnika Mateja Ježka. Boglonaj Jožetu Medenu iz Sevščka, ki je lepo obnovil križ za pokopališko kapelo. Zahvala gre tudi tistim možem, ki ste prišli večkrat prostovoljno pomagat pri raznih delih v cerkvi ali pri župnišču. Boglonaj akademskemu kiparju Stanetu Jarmu, ki je v lesu upodobil vse nebeške zavetnike naših cerkva. Šest reliefov, ki mi jih je potem moj brat vgradil v oboje zakristijska vrata. Pod korom je nova spovednica, ki jo je mojstrsko izdela mizar Košmrlj iz Ribnice. Relief na spovednici pa je upodobil kipar Vegelj iz župnije Rovte. Bog plačaj cvetličarki Marjani iz Dobca, ki je okrasila cerkev in ženam iz začetka vasi Begunje, ki so vso cerkev očistile in uredile. Boglonaj prav vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da je bila ta maša tako doživeta.

Prav posebej se zahvaljujem vsem pevcem našega mešanega cerkvenega zbora in moškega zbora Tabor, ki vas vodi naš organist Janez Kranjec. Gospod nadškof mu bo sedaj izročil veliko darilo: Ciril Metodovo odličje za njegovo dolgotrajno in požrtvovalno organistovsko službo, za njegovo skladateljsko delo ter za njegovo vodenje mešanega zbora, moškega zbora Tabor, ki ga že 38 let vodi. 15 let je vodil tudi begunjski ženski zbor, moški zbor lovske družine Nova vas pa vodi dve leti.

Dragi organist! V imenu vse župnije, Menišije, Vam iskreno čestitam ob tem velikem priznanju, ki ga je naklonila naša nadškofija Vam, ki ste upali biti cerkveni pevec in organist tudi po vojni, ko smo bili kristjani bolj ogroženi in šikanirani. Vi pa ste s svojim glasbenim talentom umirjali duhove.

Dragi gospod nadškof, naj Vam usmiljeni Jezus, ki mu z veseljem in ljubeznijo služite, podari veliko blagoslova, moči in milosti pri Vašem tako odgovornem delu v naši nadškofiji in Cerkvi na slovenskem. (po zvočnem zapisu: sAS)

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT MSGR. ALOJZ URAN: UVOD V PODELITEV ODLIČJA: Zvočni zapis

Cerkev na slovenskem ima posebno priznanje sv. Cirila in Metoda, ki je najvišje priznanje Cerkve na slovenskem tistim duhovnikom in laikom, ki so na svoj način zaznamovali življenje neke skupnosti. In mislim, da je Janez Krajnc iz Topola to gotovo uresničil. Bo sedaj gospod župnik prebral tudi obrazložitev tega priznanja. Je kar precej dolgo. Namreč odbor, slovenski odbor za cerkveno glasbo, ki ga vodi prof. Tomaž Nagode, župnik v Stožicah, je predlagal to nagrado za Janeza in tudi obrazložitev napisal tako, da bomo lahko slišali nekoliko daljše kaj vse je pravzaprav v teh dobrih 60. letih gospod Janez uspel napraviti. Zato se danes zahvaljujemo njemu pa tudi Bogu, da ga je poklical in je z njim zaznamoval celotno župnijsko skupnost pa tudi širši prostor Menišije in Cerkve na slovenskem saj je s svojimi skladbami - pa tudi tu še napisano koliko jih je! jaz kar nisem mogel verjeti kdaj je mogel vse to napisati - obogatil celotno slovensko glasbeno cerkveno področje. Zato mu slovenska škofovska konferenca podeljuje najvišje priznanje. In sem vesel, da lahko kot predsednik te škofovske konference izročim tudi priznanje. (po zvočnem zapisu: sAS)

ŽUPNIK MAKS IPAVEC: UTELJEMITEV OB PODELITVI ODLIČJA SV. CIRILA IN METODA GOSPODU ORGANISTU IN SKLADATELJU JANEZU KRAJNCU: Zvočni zapis

Janez Kranjec, organist in skladatelj se je materi Angeli in očetu Jakobu Kranjcu rodil kot četrti otrok 21. junija 1932 v Topolu pri Begunjah pri Cerknici.

Otroštvo je preživljal med vaškimi otroki, ki so radi zahajali k ljudskemu pevcu – Možakovemu očetu. Spominja se, kako je oče otrokom pel staro ljudsko pesem Adam in Eva v raju sta bila in mnoge druge pesmi.

Kasneje je postal pastirček. V svoji pesnitvi Pastirčkova balada je zapisal: Veselo v jutranjo rosico popeval sem za čredico z drobnico, pod hribom tja, kjer raste žir €Ś

Na prve petke in prve sobote je skupaj z ostalimi otroki redno hodil k sv. maši. Takratni dušni pastir je bil župnik Viktor Turk. Organistka oziroma odlična zborovodkinja je bila Anica Drobnič. Pri mašah je pod njenim vodstvom prepeval dober pevski zbor.

Drugo svetovno vojno je delno preživel doma, delno pa v begunstvu. Leta 1946 je končal šesti razred osnovne šole in s tem zaključil formalno izobraževanje.

Na binkoštno nedeljo 1946 je prvič prišel na begunjski kor. Počasi se je privajal na petje in igranje na harmonij. Ko je župnijo zapustil prileten organist, je Janez Kranjec prevzel odgovornost za petje pri bogoslužju.

Leta 1954 je odslužil vojaški rok. V Begunjah so začeli obnavljati med vojno poškodovano župnijsko cerkev. Janez Kranjec se je pri obnovi osebno angažiral. Prenovljeno cerkev je blagoslovil takratni ljubljanski škof Anton Vovk, ki je pohvalil petje pri bogoslužju in v pridigi omenil, da bi se mestne župnije lahko zgledovale pri njih. Po sv. maši je bilo srečanje pod staro in mogočno lipo pred župniščem. H gospodu Janezu Kramjcu je pristopil gospod Vodušek, takrat župnik v San Franciscu, in mu rekel, da ga z veseljem vzame k sebi v službo organista. Slavje je minilo in Janez Kranjec je bil že trdno odločen, da se ilegalno prebije do Trsta in odide v Ameriko.

V noči z nedelje na ponedeljek je Bog v sanjah posegel v Janezovo odločitev. Marija, ki mu je sporočila željo svojega Sina, naj ne hodi v svet, je bila tako lepa, tako mogočna, odeta v tako nepopisen sijaj, pa vendar tako materinska €Ś Janez je zato opustil misel na San Francisco. To se je zgodilo v noči s 4. na 5. avgust 1954. Leta 2000 sta gospod Janez Kranjec in njegov prijatelj na mestu sprejetja sporočila postavila skromno znamenje. Kraj spomina se imenuje Pri Mariji Snežni v Globoki dolini.

Leta 1957 je Janez Kranjec odšel v službo v Ljubljano, da bi se izpopolnil v poznavanju glasbe. Nekaj časa je pel pri frančiškanih na Tromostovju pod vodstvom skladatelja Alojzija Mava. Tam se je veliko naučil. V domači župniji je začelo petje usihati, zato so ga povabili nazaj v Begunje.

Jeseni 1969 je prevzel novoustanovljeni moški pevski zbor Tabor iz Cerknice. Spomladi 1978 je bil z zborom na tritedenski turneji v Ameriki in Kanadi. Zbor je prepeval tudi v domači cerkvi, kar je bilo za nekatere v tistih časih nerazumljivo. Zbor vodi še sedaj. Pojejo na pogrebih, pri čemer je precejšnje število njegovih skladb nastalo prav ob takih priložnostih.

S pisanjem glasbe se je pričel pozno ukvarjati. Gospod Krajnc piše cerkvene in posvetne skladbe. V evidenci ima vpisanih približno 950 skladb, od katerih je 206 odobrenih za izvajanje pri bogoslužju.

Ena izmed njegovih prvih skladb z naslovom Lep spomin nate Mati, je razširjena po vsem svetu. Gospod Janez je vesel, da mu je bilo dano napisati pesem Triglavska Marija, ave. Napisal je besedilo pesmi Pojo naj ljudje, ki je himna šentviškega tabora pevskih zborov.

Organist gospod Janez Kranjc je 2006 obhajal šestdesetletnico opravljanja organistovske službe. V službo cerkvene glasbe je stopil v prvih povojnih letih, ki so bila za slovensko Cerkev težka. Marsikateri organist je zaradi pritiskov in groženj tedaj opustil službo organista. Oblasti so se bale, da organisti in cerkveni zborovodje s svojim neutrudnim delom za rast slovenske cerkvene glasbe odtegujejo ljudi od oblastniških načrtov, da bi vsi ljudje mislili in delali njim v korist in sebi v pogubo. Hkrati je oblast grabila panika, ker se cerkveni glasbeniki kot laiki v večini niso uklanjali njeni želji narediti iz Slovencev Jugoslovane, pri čemer je tudi cerkvena glasba ljudem pomagala ohranjati stik z vesoljno Cerkvijo. Med drugo svetovno vojno in tudi po njej so bili skupaj z duhovniki zaprti in celo umorjeni tudi nekateri svobodomiselni zborovodje in organisti. Prevzeti službo zborovodje in organista ni bila preprosta odločitev.

Služenje cerkvenega glasbenika je krščanska vrlina, ki jo podarja tudi Jezus. Vztrajnost ob osebnem naporu pomeni svetel zgled za vse tiste, ki jim je namenjena. Božja pomoč je dana vsem, ki se odločijo za predanost svojemu poklicu. Ob njihovem zgledu se pri vztrajanju v dobrem lahko osrčijo vsi, ki morda na poti omahujejo. Naštete kreposti in Božji darovi so bili podarjeni tudi gospodu Janezu Kranjcu.

Službi zborovodje in organista sta službi služenja Bogu, Cerkvi, duhovniku, oltarju, pevcem in celotnemu občestvu. Čeprav vlogi zborovodje in organista predstavljata vodstveni nalogi, sta vendarle v službi Jezusovih besed: Vas pa sem imenoval prijatelje (prim. Jn 15,15). Cerkveni glasbenik ima pevce za prijatelje in tako uresničuje Jezusovo zapoved medsebojne ljubezni in služenja bližnjemu. Pristop ljubezni do tistih, ki so nam zaupani v vodenje, lahko uresničuje Božje Kraljestvo že na zemlji. Vodstvene službe so bili deležni tudi pevci, ki so peli in še pojejo skupaj z gospodom Janezom Kranjcem. Marsikdo je zaradi njegovega delovanja ostal povezan s Cerkvijo ali pa je našel stik s Cerkvijo.

Dragoceno je Krajnčevo delo za ohranitev in poživitev slovenstva tako doma kot v tujini. Glasba je pri njem gradila mostove in reševala ter oblikovala narodov spomin. S pomočjo glasbe je gradil mostove tam, kjer so že bili porušeni.

Bog je Janezu Kranjcu dal skladateljski talent. Čeprav je samouk, je njegov opus zelo velik. Intuitivno je razumel pokoncilske potrebe Cerkve in slovenskega naroda, zato je neutrudno pisal in še piše cerkvene skladbe za različne sestave zborov. Skladbe izvajajo v marsikateri cerkvi doma in na tujem. Cerkev na Slovenskem mu je hvaležna za opravljeno delo za rast Božjega kraljestva. Slog pisanja cerkvenih skladb je preprost, skoraj ljudski, odlikujeta pa jih optimizem in veselje, ki sta sicer premalo poudarjeni vrlini tako v slovenskem melosu kot tudi v slovenski cerkveni glasbi. Kranjčeva cerkvena glasba uspešno sledi liturgičnim prenovam in prinaša iz svojega zaklada novo in staro.

Cerkev na Slovenskem gospodu Krajncu ob jubilejih čestita z željo, da bi ga Bog ohranil pri delu za cerkveno glasbo in ga vodil pri izpolnjevanju Božjega načrta.

msgr. Alojz Uran ljubljanski nadškof in metropolit predsednik SŠK (po zvočnem zapisu: sAS)

NADŠKOF ALOJZ URAN: BESEDILO ODLIČJA:

Gospodu Janezu Krajncu, dolgoletnemu zborovodji, organistu in skladatelju Slovenska škofovska konferenca podeljuje odličje sv. Cirila in Metoda v zahvalo za izredne zasluge na področju cerkvene glasbe. V Cerkvi na slovenskem je vodil zbore, se posvečal orglarski dejavnosti ter ustvaril bogat opus cerkvenih skladb.

Alojz Uran, ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske konference. (po zvočnem zapisu: sAS)

MARIJA HREN: ZAHVALA NADŠKOFU URANU V IMENU ŽUPNIJSKEGA SVETA: Zvočni zapis

Spoštovani gospod nadškof in metropolit Alojzij Uran! Menišija je kar veselo zadihala in živahno zadihala, ko smo zvedeli, da nas boste danes obiskali. Meniševci smo res včasih nerodni, neizkušeni, mogoče tudi robati, smo pa gostoljubni in veseli smo pozornosti. Pred dvema letoma – tudi v snegu – ste z nami praznovali slovesnost stoletnice ustanovitve naše župnije. Danes, v stotem letu dograditve in blagoslovitve tele naše cerkve sv. Jerneja ste nam blagoslovili njeno obnovljeno kritno na strehi, fasado, novo spovednico, vrata – kot smo slišali. Veseli smo, da pozorno spremljate prizadevanje faranov za vzdrževanje in lepoto naše božje hiše, tega našega meniševskega Nazareta. Veseli in ponosni smo, da spremljate tudi življenje ljudi v naši župniji. To dokazuje vaša odločitev, da ste osebno prišli podelit najvišje škofijsko odlikovanje sv. Cirila in Metoda, našemu pevcu, organistu, zborovodji in skladatelju samouku g. Janezu Kranjcu. Zanj – vemo vsi – je to veliko priznanje, vzpodbuda in posebna čas. Hkrati z Janezom smo veseli in ponosni tudi sožupljani. Janezov glasbeni dar in talent je po milosti Božji zrasel na naših kraških meniševskih tleh. Želimo si, da bi odlično priznanje rodilu v Janezu nove pevske sadove in kmalu pritegnilo še nove mlade pevce na kor. Iskrena zahvala, da ravnate kot dobri pastir, ki izgubljene ovce poišče, ranjene obveže. Odlikovanje organistu Janezu je pravi balzam tudi za mnoge, preizkušane in ranjene meniševske duše. V imenu župnijskega sveta, vseh tukaj zbranih in vseh vernikov naše župnije sv. Jerneja, se vam lepo zahvaljujem. Meniševci vam želimo Božjega blagoslova in zdravja. Želimo si, da bi vaša očetovska beseda poživila in utrdila vero v naših srcih, vaša pastirska palica pa bila mogočen svetilnik na naši poti v nebeško domovino. Gospod nadškof, Bog vam plačaj za vašo pozornost, skrb, delo in trud. (po zvočnem zapisu: pIR)

Lokacija:
Print Friendly and PDF