Preskoči na vsebino


Novi vitezi Božjega groba v Sloveniji

V soboto, 15. maja 2004 popoldne je bila v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja med sveto mašo investitura, to je slovesna podelitev službe oziroma umestitev sedemnajstih novih vitezov viteškega reda Božjega groba iz Jeruzalema. Slovesnost je vodil kardinal Carlo Furno, veliki mojster reda, navzoč je bil tudi prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja nadškof msgr. Franc Rode, ki je obenem tudi prior Reda. Stari vitezi in dame so Ivica Arvaj, Karl Bonutti, Želimir Božič, Jože Černe, Meta Ham, Marko Hribernik, Borut Košir, Zmaga Kumer, Anton Marolt, Sonja Masle, Peter Pribožič, Ivan Rebernik, Marijan Rebernik, Boris Rener, Marijan Ribič, Andrej Saje, Bogumil Škerlavaj, Franc Vrevc, Janez Zajec, v soboto pa so bili investirani še Maksimilijan Feguš, Silvester Gaberšček, Berta Golob, Alojz Grahor, Mirjam Jančar, Anton Kunstelj, Ivan Mamič, Franci Petrič, Magdalena Petrič, Marijan Pirc, Peter Pirnat, Marjan Primc, Marko Rode, Franc Saje, Jurij Šilc, Marija Ana Tisovic, Jožef Kavaš. Sedaj sta v slovenskem prostoru navzoča dva viteška reda: Red malteških vitezov in dam ter Viteški red Božjega groba iz Jeruzalema. "S tem se slovenska država in slovenski narod povezujeta z veliko tradicijo katoliške in krščanske Evrope. Po vseh deželah naše celine ti redovi obstajajo in sedaj jih imamo tudi v Sloveniji." je poudaril prefekt nadškof Rode. S tem dnem je bilo tudi ustanovljeno namestništvo v Sloveniji, Janez Zajec pa je za štiri leta postal namestnik istega Reda v Sloveniji. To je sedaj 51. namestništvo v svetu.(i.)VITEŠKI RED BOŽJEGA GROBA V JERUZALEMU VČERAJ IN DANES Izvor in zgodovina reda Da bi se lahko poglobili v zgodovino Reda Božjega groba, je potrebno orisati versko, družbeno in politično ozračje v zahodni Evropi na začetku prejšnjega tisočletja, katerega glavne prvine so bile poslušnost do Božjega groba, bolečina zaradi izgube le-tega, viteški duh in romanja na svete kraje. Kot je znano, so vsa ta dejstva skupaj z mnogimi drugimi omogočila pojav, ki ga danes imenujemo križarske vojne, v takratnem obdobju pa so jih ponižneje imenovali "peregrinationes ad Terram Sanctam" (romanja v Sveto deželo). Red Božjega groba se je rodil iz krščanske bratovščine kanonikov, ki so poleg svojih verskih ciljev ščitili tudi romarje. Ustanovljen je bil pri baziliki Božjega groba v Jeruzalemu leta 1099, takoj potem, ko so mesto zavzeli križarji. Po drugi strani pa se je rodil iz pobožne navade romarjev, ki so prav v Jeruzalemu prosili za viteško investituro. V prvem obdobju je to izvršil patriarh ali frančiškanski kustos v Sveti deželi ali pa so tam po starodavnem obredu krščanskih vitezov obnovili investituro, ki so jo prejeli drugod. Takšna tradicija, spomini in ravnanje so se ponavljali v raznih različicah v različnih evropskih deželah, kamor so se kanoniki in vitezi umaknili, ko je bilo konec latinske nadvlade nad Jeruzalemom. Preseljevanje različnih viteških redov v Evropo, ki se je pojavilo v obdobju križarskih vojn, pa ni lastno Redu Božjega groba. V desetletjih po padcu zadnje križarske trdnjave (Sv. Janez d’Acra leta 1291) v Sveti deželi so ga zaznamovala dejstva, da so se kanoniki in vitezi ustoličili večinoma v za hodni Evropi in tako v vsakem jedru omogočili svojo bogato in dokumentirano zgodovino. K tej je veliko pripomoglo tudi plemstvo, ki je ob tveganih in nevarnih romanjih v Sveto deželo v spremenjenih vojaško-političnih razmerah dežele vztrajalo pri sprejemanju investiture v viteze s strani kustosa ali s strani drugih vitezov. Na ta način so v svojih domačih deželah ohranjali tradicijo in prakso "Milites Christiani". V prvih letih 15. stoletja so papeži vzeli v svoje roke to zapleteno zadevo in ji dali pravo podobo viteškega reda, tako da so poverili kustosu Svete dežele izključno pravico do imenovanja vitezov Božjega groba. Tukaj ni primerno, da bi se preveč ustavljali ob spremembah v srednjem veku in v obdobju renesanse: posebej zaradi dejstva, da se je v aprilu letos (l. 1996, op. prev.) na papeški univerzi v Lateranu na pobudo Reda odvijala mednarodna konferenca, naslovljena Militia Sancti Sepulcri: idea e Istituzioni. Le-ta je znanstvenikom Evrope in Amerike omogočila, da so se ustavili ob izvoru ter ob dolgi in plemeniti zgodovini te bratovščine. Vsi, ki bi jih ta tematika zanimala, bodo lahko pregledali dokumente te konference, ki bodo v kratkem na razpolago. Ko preidemo k poznejšemu obdobju, opazimo, da je v l. 1847 prišlo do odločilnega preobrata, ko je sveti oče Pij IX. z bulo Nulla Celebrior dal novo obliko in življenje Redu; s tem, da ga je povzdignil v oporo ustanovljenemu latinskemu patriarhatu v Jeruzalemu. Potrebno je tudi pripomniti, da je to obdobje eno izmed številnih faz vzhodnega vprašanja (križ in veselje strokovnjakov, ki se ukvarjajo z zgodovino diplomacije), ko sta nasproti ponavljajočim se krizam Otomanskega imperija francoska vlada z ene strani in cesarstvo z druge pritiskala tudi z vojsko, da bi tako bolje ščitila in stopnjevala katoliško in pravoslavno prisotnost na Srednjem vzhodu. Prvi statut novega Reda sega v leto 1868. Večkrat je bil predmet popravkov, vse do sedanjega statuta, ki ga je potrdila njegova svetost Pavel VI. leta 1977. Med najpomembnejšimi spremembami, do katerih je prišlo v tem obdobju, je potrebno omeniti spremembo, s katero se je papež odpovedal službi velikega mojstra v korist kardinala S.R.C. in pa še tisti ukrep, s katerim je Leon XIII. ustanovil kategorijo dam.Nameni reda Kaj je danes Red Božjega groba? Če želimo uporabiti definicijo iz Zakonika cerkvenega prava, potem je to laiško združenje vernikov pod zaščito Svetega sedeža. Temu dodaja sedanji statut, ki nam ga je dal Pavel VI., dva temeljna namena:- v svojih članih utrjevati praktično krščansko življenje v absolutni zvestobi papežu in nauku Cerkve; - podpirati in pomagati delu in ustanovam katoliške Cerkve v Sveti deželi, posebno latinskega patriarhata v Jeruzalemu. Predgovor, ki je nekakšen uvod v statut, še bolj natančno pravi, da so "gorečnost pri samoodpovedi sredi družbe, ki ima vsega v izobilju, velikodušno prizadevanje za najšibkejše in nezaščitene, pogumen boj za pravičnost in mir tipične značilnosti Reda Božjega groba". In še pravi: "Karitativna dejavnost Reda mora imeti svoje korenine v duhovnosti svojih"; končno pa še: "Življenje po krščanski veri se mora kazati znotraj lastne družine, na delovnem mestu, v poslušnosti svetemu očetu ter v sodelovanju s svojo župnijo in škofijo pri krščanskih dejavnostih. Red zahteva od svojih članov: moralno življenje, religiozno pobožnost, sodelovanje pri cerkvenih dejavnostih, laiški apostolat, razpoložljivost za služenje Cerkvi, skrb za ekumenskega duha, zlasti z živim zanimanjem za verske probleme v Palestini." Romanje v Sveto deželo, o katerega vrednosti in pomenu bo še govora, po statutu ni obvezno, je pa toplo priporočeno in ga spodbujajo. Kot je videti, gre za širok program, ki zavezuje ne le površinsko ali priložnostno vse, ki so člani, in izključuje ne le vsakogar, ki je član "ustanov, organizacij in združenj, katerih značilnosti in programi so v nasprotju z doktrino in naukom katoliške Cerkve", ampak tudi vse tiste – in teh ni malo – ki bi jih lahko opredelili kot "zbiralce odlikovanj".Struktura in delovanje Osrednja organizacija Reda Božjega groba je strukturirana takole: Veliki mojster je kardinal svete rimokatoliške Cerkve, ki ga imenuje njegova svetost, papež; latinski patriarh v Jeruzalemu, ki je tudi veliki prior Reda; urad predsedstva, katerega člani so generalni guverner in dva namestnika guvernerja; veliki magisterij, ki ima posvetovalno funkcijo: tega sestavlja ne več kot 18 članov, ki jih imenuje veliki mojster, upoštevajoč geografsko razporejenost. Teritorialno organiziranost oblikujejo namestništva (eno ali več za vsako državo), vsako od teh vodijo po vrsti: laiški namestnik, veliki prior in svet. Na vprašanje, kako je razporejena oblast znotraj Reda glede na statut, se lahko precej dobro približamo pravilnemu odgovoru, če se ozremo na ameriško ustavo: veliki mojster je kot predsednik Združenih držav nosilec vse izvršne oblasti; guverner in namestniki sestavljajo njegov kabinet. Generalni guverner je, če želite, državni sekretar, seveda ameriški. Kar se tiče pojmov "nadzora in ravnotežja" - "checks and balances", ki sta lastna ameriški ustavi, ju ostvari razširjena razlaga funkcije velikega magisterija: ta organizem je namreč z leti in v polni edinosti duhov in namenov z velikim mojstrom in jeruzalemskim patriarhom prišel do vloge, da sprejema skorajda zakonodajne funkcije, in ima nalogo, da začrtuje linije, ki usmerjajo delovanje Reda. Tudi pomen – v smislu "checks and balances" – je sledeč: namestništvom je glede na osnovna načela dana široka samouprava, potem je tu še neprestani dialog, ki naj odprto poteka med velikim magisterijem in namestništvi. Drugi organ, ki okrog velikega mojstra zbira člane velikega magisterija in vse namestnike, je posvet: parlament ali – če mi je dovoljeno – sinoda se odvija več dni, vsaka štiri leta in tudi prek dela komisij omogoča poglobljeno preverjanje namenov, strategij in operativnih postopkov Reda. Če preidemo k opisovanju, kako Red deluje, gre očitno za poročanje o njegovih karitativnih namenih in pomoči v Sveti deželi. Duhovni del je namreč, če izločimo usmeritve in priporočila velikega mojstra, logično zagotovljen s strani posameznih namestništev in njihove teritorialne porazdeljenosti. Še beseda o prejemnikih naše pomoči: arabski kristjani v Sveti deželi. Ni potrebno ravno veliko besed, da bi razložili, iz kakšnih razlogov potrebujejo našo pomoč. Naši bratje v Palestini, mnogi med njimi so zagotovo potomci prvih krščanskih skupnosti, ki so jih ustanovili apostoli, se danes nahajajo v še posebej težkih pogojih: vklenjeni so med Izraelce, ki jih ne marajo, ker so Arabci, in muslimane, ki se ne čutijo solidarni z njimi, ker so kristjani, in težijo k izseljevanju. Palestinska diaspora ni nov pojav, je pa še posebej hud za kristjane, ker jih je malo. Njihovo popolno izginotje iz Palestine bi iz Svete dežele naredilo, kot je dejal Pavel VI., "prazen muzej". Kar zadeva prenos gospodarskih dobrin, ki jih zbirajo namestništva in jih posredujejo v Sveto deželo, le-te prvenstveno uporabljajo za podporo redne bilance patriarhata. Gre za škofijo "sui generis", ne le zaradi prostranosti (njena jurisdikcija pokriva mesto Jeruzalem, pravzaprav imenovan Izrael, zasedena ozemlja in Jordanijo, skupaj 68 župnij), pač pa tudi zato, ker poleg vseh običajnih škofijskih dejavnosti upravlja tudi 40 otroških jasli, 26 srednjih šol in 7 licejev z osebjem 862 učiteljev in 107 redovnic ter dotokom skoraj 18.000 učencev. Tako se moramo vprašati, koliko drugih škofij po svetu se mora soočati s tovrstnimi izzivi in ali je še kakšna škofija tako zelo odvisna – kar se tiče izvora dobrin – od nekega laiškega katoliškega združenja. Vendar se posredovanje Reda ne konča pri redni bilanci patriarhata, pač pa le-ta financira še druge iniciative patriarhata, ki imajo socialne cilje, subvencionira nekatere izmed mnogih religioznih ustanov v Sveti deželi, zagotavlja štipendije na univerzi v Betlehemu ter pomaga, seveda s štipendijami, poklicnim šolam, in tako naprej. Prav poseben trenutek v življenju viteza ali dame Božjega groba je romanje v Sveto deželo. To prinaša ne le češčenje krajev, posvečenih pred dvatisoč leti s prisotnostjo našega Odrešenika, ampak tudi obisk semenišča in ene ali več župnij ter srečanje s krščanskimi skupnostmi in z njihovimi pastirji ter učitelji. Ob njih in njihovem pričevanju se naši sobratje lahko zavedo razsežnosti njihovih problemov, njihovih skrbi, njihovih – tudi materialnih – potreb in predvsem velikih potreb po miru, delu in svobodi v lastni deželi. V zameno naši sobratje pričajo o svoji solidarnosti, o vnemi Reda za njihov blagor, kar jim pomaga, da se morda čutijo manj osamljeni in močnejši in da se tako nekoliko laže soočajo z vsakodnevnimi težavami. Neredko prav ta srečanja postanejo izhodišče za posebne iniciative posameznih namestništev, ki na ta način pomagajo premostiti najnujnejše potrebe, ki se pokažejo v tej ali oni župniji, na tej ali oni šoli. V takih primerih posamezne skupine ali namestništva prevzamejo odgovornost za obširnejše načrte na še posebej potrebnih področjih ali tam, kjer je socialno tveganje zelo visoko. Omeniti je treba, da so vsi ti finančni viri – in to je točka, ki jo želimo še posebej poudariti – od prvega do zadnjega dolarja sad velikodušnosti vitezov, dam in cerkvenih dostojanstvenikov, članov Reda Božjega groba. Hvalimo se torej z nazivom reda prosjakov in se na ta način razlikujemo od drugih viteških redov, ki tudi delajo za dobrodelne karitativne namene, pa imajo na razpolago veliko premoženje. Naša edina lastnina je Palazzo dei Penitenzieri, drugače imenovana tudi Palazzo della Rovere, na ulici Conciliazione, ki nam po pogodbi z nekaterimi najemniki omogoča, da lahko poskrbimo za splošne stroške delovanja Reda in da na ta način moremo res vsak dolar do zadnjega porabiti v Sveti deželi. Opomba: Niti posedovanje te edine dobrine na Zemlji ni brez problemov: davki so visoki in stroški vzdrževanja so tudi izredno veliki.Kdo smo in koliko nas je Številčno se članstvo Reda giblje okrog 18.000 dam, vitezov in cerkvenih dostojanstvenikov, razdeljenih 51 namestništev, od katerih jih je približno dvajset na zahodni polobli (zlasti v Združenih državah in Kanadi), približno toliko pa tudi v Evropi, štiri od teh so v Italiji. Nekatera od teh predstavništev Reda v svetu se zaradi omejenega števila članov, ki jim pripadajo, imenujejo magistrske delegacije. Le-te se kljub temu v ničemer ne razlikujejo od namestništev; ne po dostojanstvu ne po pravnem položaju in niti po namenih, ki si jih zastavljajo, ali po prizadevanjih svojih članov. Kar se tiče načina, kako postati član Reda, sta v bistvu dva postopka: s prošnjo ali po priporočilu (kooptiranje). Po prvem postopku sprejemajo zlasti vsa štiri namestništva v Italiji, deželi, kjer je red dovolj poznan; to pa zgolj zaradi praktičnosti pri investituri, za katero ni nujno, da se odvija le v mestu, kjer je namestništvo, pač pa je to lahko tudi v drugih središčih province. Svčt namestništva presodi prošnjo, se zaustavi ob moralnih in socialnih kvalitetah kandidata, na osnovi izjave župnika in škofa ordinarija pa oblikuje svoje ugodno mnenje o prošnji, ki jo potem pošljejo v Rim v dokončno presojo velikega mojstra. V drugih deželah, in teh je največ, kjer se izvaja kooptacija, pa pobuda prihaja s strani članov namestništva, ki zaupno preverijo vrline osebe, za katero menijo, da je dovzetna, si želi in je primerna, da je sprejeta v Red. Nato se vzpostavi stike z osebo. Vse ostalo gre po normalni poti. V zadnjih letih je sprejetih približno tisoč članov letno. Če upoštevamo umrljivost, redke izstope in primere, ko z leti nekateri izgubijo zanimanje za Red ali pa so se mu pridružili z zmotnim namenom in so tako "de facto" prenehali biti člani Reda, lahko ugotavljamo dejanski porast članstva, ki se giblje okrog nekaj sto na leto. Na ta porast je treba gledati z zadovoljstvom, če upoštevamo načelo, ki ga veliki mojster kakor tudi veliki magisterij večkrat ponovita: da kvaliteta članov šteje več kot pa kvantiteta. Lokacija:
Print Friendly and PDF