Križev pot in spravna maša za žrtve pobojev v Hudi jami

Odkritje novega množičnega grobišča v rudniškem rovu v Hudi jami pri Laškem je razkrilo strahoto revolucionarnega nasilja ob koncu druge svetovne vojne. Državne ustanove imajo svojo dolžnost pri evidentiranju in odkrivanju prikritih grobišč ter popravi krivic, kristjani pa smo poklicani, da pri procesu sprave sodelujemo in za žrtve in njihove morilce molimo.

K temu je zelo zgovorno vabil križev pot na začetku slovesnosti in nagovor nadškofa Stresa. Slovesnosti so se udeležili poslanci Državnega zbora, med njimi tudi Janez Janša, dr. Milan Zver, Mojca Kucler - Dolinar, Tone Kokalj in poslanka Evropskega parlamenta – Ljudmila Novak ter drugi predstavniki družbenega, kulturnega in političnega življenja na Slovenskem.
(pIR)

KRIŽEV POT za žrtve pobojev

---

NOVOMEŠKI ŠKOF MSGR. ANDREJ GLAVAN: UVOD V MAŠO IN KESANJE:
Zvočni zapis

MARIBORSKI NADŠKOF POMOČNIK IN APOSTOLSKI ADMINISTRATOR CELJSKE NADŠKOFIJE DR. ANTON STRES: HOMILIJA:
Zvočni zapis

Spoštovani in dragi sobratje, spoštovani člani Državnega zbora in Evropskega parlamenta, drugi predstavniki družbenega življenja, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Prisluhnili smo znanemu evangeliju o Jezusovem prijatelju Lazarju (prim. Jn 12,20–33). Po štirih dneh ga je Jezus priklical iz groba. Rečemo lahko, da je tudi žrtve iz Rova sv. Barbare Jezus priklical iz groba in to ne po štirih dneh, ampak po 64. letih. Kajti grob, v katerega so bili zazidani, ni samo tisti, zaprt z več kot 100-metrskim zidom, ampak je bil to predvsem grob molka. 100-metrska pregrada, ki je zapirala rov, naj bi zagotovila, da bi za vedno ostali zakopani v molk, da bi o njih nihče več ničesar ne zvedel, predvsem pa, da bi ta zločin nikoli ne prišel na dan. In vendar so tudi iz tega groba molka in strahu pred resnico o zločinu, ko se desetletja o tem ni smelo govoriti, pred tedni te žrtve prišle. Vstale so v našo zavest, umestile so se v naš zgodovinski spomin in odslej jih ne bo več mogoče prezreti in tudi ne prezirati.

Evangelij dvakrat poudarja, da Jezusu nikakor ni bilo vseeno, kaj se je zgodilo z njegovim prijateljem. Bil je ganjen, zjokal se je. Prijateljeva smrt ga je prizadela. Tudi mi smo ganjeni in prizadeti, odkar vemo za to, kar je do sedaj skrival v sebi Barbarin rov. Prizadeti zaradi poteptanega človekovega dostojanstva, ki se je zgodilo med nami. Prizadeta je naša samopodoba, tudi naše samospoštovanje. Vsa Slovenija se je zgrozila ob tem odkritju. Zgroženi smo.

Prvič, zgroženi smo nad strahotnim trpljenjem, telesnim in duševnim, ki so ga morale te žrtve pretrpeti, preden se je ustavilo njihovo srce. Mnogi so gotovo umirali dneve, mogoče celo tedne, še živi med mrtvimi sorodniki, prijatelji, znanci. Naša domišljija je na srečo preslabotna, da bi si lahko predstavljali, kaj vse se je dogajalo, koliko trpljenja, bolečin, žalosti in obupa so morali preboleti in prestati, preden so doživeli izpolnitev Jezusove obljube, ki smo jo slišali: »Kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl!« (Jn 11,26).

Drugič, zgroženi smo nad okrutnostjo in sovraštvom tistih, ki so to zakrivili, ki so si to izmislili, to skrbno načrtovali in premišljeno izpeljali. To je bil sistematično in kolektivno načrtovan zločin. Ni si ga izmislil kakšen brezvesten blazneš. Pri tem so sodelovali številni ljudje in se izživljali na način, ki ni človeški, nad svojimi žrtvami. Žrtve so hoteli oropati človekovega dostojanstva. Toda neprimerno veliko bolj kakor svoje žrtve so oropali človekovega dostojanstva sami sebe. Sodelovati pri takem zločinu pomeni odpovedati se svoji človečnosti. A že stari modrijani so vedeli: »Ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, ampak tisti, ki krivico dela«. Storilci so bili pijani od zmage, imeli so se za velike zmagovalce in na videz so to tudi bili. Toda, na izpitu iz pravičnosti in človečnosti so doživeli najhujši poraz.

Tretjič pa smo zgroženi zaradi strahopetnega in trdoživega molka, ki je desetletja prekrival te in vse druge zločine, o katerih priča na stotine grobišč, kar jih je do sedaj naštetih na skromnem ozemlju naše domovine. Zgroženi smo zaradi neverjetnega prizadevanja, da bi ta zločin za vedno prikrili. Sto metrov zidov, betona in nasutja naj bi jamčilo, da resnica ne bo prišla nikoli na dan. Stometrski zid naj bi zagotavljal, da se bo lahko po deželi bohotila samo ena resnica, ki si plemenitega naziva resnica sploh ne zasluži. Zgroženi smo, da je svoje strupeno seme sovraštva, seme prezira do drugih in nazorsko drugačnih, se pravi seme smrti uspela zasejati v tako številna srca, da smo še danes verjetno najbolj razdvojen narod v Evropi, sprt in razdvojen, z dvema resnicama, ki to ne moreta biti, in z dvema pravicama, ki sta to, če sta dve, pravici lahko še manj. Resnica je ena ali pa je ni, kakor je tudi pravica lahko samo ena, ali pa je ni. Če bi to, kar se je zgodilo, bilo res tako zanemarljivo, nepomembno, razumljivo zaradi okoliščin ali celo splošno evropsko, zakaj potem tako krčevito in zagrizeno, naporno prizadevanje, da bi ga skrili in zamolčali? Zakaj tako neverjetno debel zid? Ali ne daje na to vprašanje najboljši odgovor na nekem drugem mestu v evangeliju Jezus, ko pravi: »Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3,20–21).

Iz te trojne zgroženosti, drage sestre in dragi bratje, smo danes tukaj. Tukaj smo, ker spričo tolikšnega gorja in zla čisto preprosto čutimo, da se moramo obrniti k Bogu, kajti krivica, ki se je zgodila, je res in dobesedno vnebovpijoča. Vse, kar se je dogajalo v zvezi s temi zločini, nas opozarja, kako se pravici na tem svetu slabo godi in kako nas pred obupom nad tem lahko rešuje le vera v Boga, ki edini zagotavlja, da bo na koncu imela zadnjo besedo Božja odrešujoča pravičnost in ljubezen, »saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse« (1 Jn 3,20), kot pravi apostol Janez. Smo tukaj, da ene in druge, žrtve in rablje, izročimo Božjemu usmiljenju, Njemu, ki je v najhujšem trpljenju zaklical, kakor smo slišali v 2. berilu: »Kristus je v dneh svojega življenja na zemlji daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti« (Hebr 5,7). Smo tukaj, da bi nas vse izročili Božji luči in naj razsvetli njih in nas, da bomo videli in znali izreči kaj je res in kaj ni, kaj je za človeka prav in kaj ni. Izročamo sebe in njih Božjemu usmiljenju.

Bogovdanost, zaradi katere je po apostolovih besedah bil Jezus uslišan, je zaupanje v Očetovo pravico in Očetovo ljubezen, To je Jezusa nagnilo k temu, da je na križu molil za svoje sovražnike: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). Samo s to Božjo ljubeznijo, z obhajanjem te Božje ljubezni – in vsaka sveta maša je obhajanje te Božje ljubezni – lahko zdravimo naše rane, naša bremena, žalost in krivice naše preteklosti, samo z njo lahko očiščujemo naš zgodovinski spomin, samo na njeni osnovi lahko gradimo prihodnost, ki bo vredna tega imena. On in samo On, ki je šel skozi vse trpljenje, ne da bi bila najmanj prizadeta njegova Ljubezen do Očeta in do vseh bratov in sester, samo On je počelo odrešenja, kot smo slišali. Naj bo počelo odrešenja tudi za naše mrtve, naj bo počelo odrešenja in sprave tudi za nas žive. Amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

PROŠNJE:
Zvočni zapis

MURSKOSOBOŠKI ŠKOF DR. MARJAN TURNŠEK: UVOD V OČENAŠ:
Zvočni zapis

KOPRSKI ŠKOF MSGR. METOD PIRIH: UVOD V POZDRAV MIRU:
Zvočni zapis

VARAŽDINSKI ŠKOF MSGR. JOSIP MRZLJAK: NAGOVOR OB SKLEPU:
Zvočni zapis

---

KRIŽEV POT za žrtve pobojev

Priprava:

O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi:
edini Božji Sin strašno za nas trpi.

Duhovnik: Gospod Jezus Kristus! Zbrali smo se, da bi te spremljali na tvojem križevem potu in moliliza mnoge nedolžne žrtve, ki so – kakor ti - postali žrtve sovraštva nasprotnikov. Ti si trpel tako zanje, kakor tudi za njihove rablje. S svojim trpljenjem si hotel zadostiti za vse grehe sovraštva med ljudmi. Prosimo te, bodi usmiljen sodnik vsem, za katere te danes prosimo. Naj tvoja kri očisti vse madeže njihovih grehov, da bodo deležni tvojega usmiljenega odpuščanja.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Razbičan, zapljuvan in kronan, zasram'van,
pred sodni stol zdaj gre, nedolžen, v smrt izdan.

\1. Postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Človeško sodišče je poklicalo na zatožno klop pravičnega in nedolžnega Božjega Sina in ga obsodilo na smrt. Človeška zloba je na videz slavila zmago – tako so se rešili nadležnega človeka, ki je motil njihovo samozadostnost. Odstranili so tistega, ki je budil njihovo vest.

\2. Koliko ljudi so med 2. svetovno vojno in po njej obsodili na smrt! Mnogi, tudi pobiti v Hudi jami, niso imeli niti te možnosti, da bi jih obsodili, pa čeprav na zmontiranih procesih. Brez sodbe, brez dokazov krivde, brez možnosti obrambe so postali žrtev nepojmljivega sovraštva. Njih edina krivda je bila, da niso bili na pravi strani, na strani zmagovalcev v bratomorni vojni. »Kako strašná slepota je človeka!«

Duhovnik: Gospod Jezus, ne daj, da bi mi kogar koli obsojali, da bi se mi znašali nad bližnjimi in uveljavljali zgolj svojo voljo. Obvaruj nas, da ne bomo nikogar obsojali, da ne bomo tudi sami od Boga obsojeni!

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Glej, križ mu nalože na ranjene rame,
objame ga voljno in nese vseh dolge.

\2. Postaja: Jezus vzame križ na svoje rame.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Vojaki so Jezusu naložili križ na rame. Jezus ga je prostovoljno sprejel, ker je hotel trpeti in zadostiti za vse, s križem trpljenja obložene ljudi. S križem se je podal na pot proti Kalvariji, proti kraju svoje smrti. S tem je križ iz znamenja prekletstva Jezus spremenil v znamenje odrešenja.

\2. Pred dobrimi šestimi desetletji se je vila dolga procesija pretepenih, izmučenih, na smrt obsojenih ljudi proti rudniškim rovom Hude jame. Kakor pričujejo rešeni, so večinoma – kakor Kristus – voljno sprejeli ta križ trpljenja na svoje rame. Jezusov učenec je res tisti, ki vzame svoj križ nase in gre za Gospodom.

Duhovnik: Gospod, nauči nas, da bomo znali in zmogli sprejeti svoje vsakdanje križe in hoditi za teboj. Tem, ki so jim bili naloženi križi smrtne obsodbe pa bodi milosten in jih sprejmi v svoje kraljestvo.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Opešal je v močeh, podre ga križ, naš greh,
vtopljen v dolge sveta leži potrt na tleh.

\3. Postaja: Jezus pade prvič pod križem.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
Ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Izmučen od nočnega zasliševanja, bičanja, kronanja s trnovo krono in vseh surovosti, ki jih je bil deležen, je Jezus na poti do Kalvarije, prvič padel pod križem. Gospod je padel tudi zaradi naših grehov, ki so množili težo njegovega križa. »Zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij,« je dejal prerok.

\2. Mnogi od ujetnikov v koloni, ki jih je vodila do njihove Kalvarije, so se pod težo mučenj zgrudili na njihovem križevem potu. Nekatere so udarci in kletev rabljev mukoma še spravili pokonci, drugi so obležali in bili deležni »milostnega« strela v glavo. Tam se je končala njihova pot, drugi so morali po križevem potu romati naprej.

Duhovnik: Gospod, ti veš, kako križ teži. Bodi usmiljen do vseh, ki so omagali pod njim. Nam pa pomagaj, da bomo vedno znova vstali, če pod križi omagamo. Ne daj, da bi nas gorje zlomilo, pomagaj nam hoditi po poti za teboj!

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

O žalostni spomin, ko Mater sreča Sin;
bridkosti meč ji gre do srca globočin.

\4. Postaja: Jezus sreča svojo Mater.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Ob poti, po kateri je Jezus nesel križ, je stala njegova mati Marija. Gledala je sina, ki so ga imeli za zločinca in izdajalca svojega naroda. Vedela je za krivično obsodbo, vedela, da je vedno delal le dobro in da je svojemu narodu prinesel rešenje. Toda njegovi ga niso sprejeli, obsodili so ga in ga zavrgli.

\2. Tudi mnogi od teh, ki so jih zverinsko pobili, so bili prepričani, da se borijo za dobro stvar, za osvoboditev svojega naroda. Vedeli so za zlo komunizma in so se mu zoperstavili. Zato so morali umreti. Mnoge matere so zaman čakale na vrnitev svojih sinov, nekatere so jih celo – kakor Marija – za trenutek ugledale na njihovem križevem potu. Kakšen meč bolečin je presunil njihovo srce!

Duhovnik: Marija, prosi za vse po krivem obsojene in pobite! Prosi za njihove trpeče matere, prosi za vse obsojene po svetu! Nam pa pomagaj, da bomo vedno odprti za stiske svojih bližnjih, za njihovo bolečino. Naj bo za nas srečanje s preizkušanimi ljudmi vedno tudi srečanje s tvojim Sinom Jezusom Kristusom!

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Omagal Jezus je od teže križeve,
o, Simon, sprejmi križ, Gospoda usmili se!

\5. Postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Breme Jezusovega križa je bilo tako težko, da so se vojaki zbali, da ga obsojenec ne bo zmogel prinesti do konca. Zato so prijeli Simona iz Cirene, ki se je vračal s polja; prisiljen je moral pomagati obsojencu. Simon se je temu upiral, a so ga prisilili. Kristus pa je tudi to prisiljeno pomoč bogato poplačal: poklical ga je v vrste svojih učencev.

\2. Na križevem potu proti Hudi jami, ni bilo takšnih Simonov, ki bi jetnikom pomagali nositi njihove križe. Obsojeni so bili na krutost in nemilost svojih rabljev, ki so se izživljali nad njimi. Čemu bi jim tudi bila pomoč, saj so bili itak določeni za smrt. Prej ali slej, vseeno!

Duhovnik: Gospod, v tistih težkih trenutkih si ti sam prevzel vlogo Simona iz Cirene, pomagal si jim nositi križ do konca. Z njimi si trpel, z njimi si šel po križevem potu... Nam pa daj, Gospod, da bomo imeli sočutno srce za stiske bližnjih, daj nam moči, da se ne bomo umikali, ampak da bomo vsem, kolikor je le v naši moči, velikodušno pomagali.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

S prtom Veronika obriše Jezusa,
zato ji da spomin obličja svetega.

\6. Postaja: Veronika poda Jezusu potni prt.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Veronika je imela srce za trpečega človeka. Ne meneč se za vojake in za posmehovanje ljudi, se je pogumno prerinila skozi množico in Jezusu obrisala krvavi obraz. Gospod ji je hvaležno zapustil odtis svojega obličja na prtu.

\2. Ko bi se v tistih usodnih dneh našla kakšna Veronika! Ko se je vlak z ujetniki ustavil na celjski postaji so se res našli nekateri posamezniki, ki so obsojencem ponudili vodo, a so jih partizani takoj odgnali ter prepovedali vsakršno pomoč ujetnikom. Namesto sočutnih Veronik so na poti proti teharskemu taborišču jetniki doživljali sramotenje množice in neusmiljene udarce nahujskanih ljudi.

Duhovnik: Gospod, ne prištevaj jim tega greha! Ne daj, da bi se tudi mi kdaj spremenili v krute zveri, ki nimajo sočutja s trpljenjem bližnjih, pa naj bodo naši prijatelji ali pa celo sovražniki! V vsakem človeku moramo gledati tvoj obraz in mu brisati sledove trpljenja. Gospod, daj nam sočutno srce!

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Slabosti ves prevzet Zveličar pade spet;
oh, grehi ga teže, ki jih ponavlja svet.

\7. Postaja: Jezus pade drugič pod križem.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Drugi Jezusov padec je bil še težji od prvega. V njegovem razbičanem telesu je bilo vedno manj moči, njegova volja pa je ostala neomajna: svoj križev pot mora prehoditi do konca! Z nadčloveškimi napori se je Jezus zravnal in nesel dalje svoj križ.

\2. V Hudi jami so preiskovalci našli tudi biče, s katerimi so vojaki priganjali jetnike, da so morali, kljub nečloveškim naporom, hoditi do konca svojega križevega pota – do usodnega Barbarinega rova. Na tej poti so omagali novi izčrpanci.

Duhovnik: Gospod, ti si poznal njihovo bolečino: z njimi si trpel, z njimi padal pod težo trpljenja, z njimi hodil po križevem potu. Bodi milostljiv sodnik tudi tistim, ki so pod to težo omagali in se zlomili ter niso videli smisla vsemu temu trpljenju. Bodi pa milostljiv tudi nam, ki v svoji slabosti tudi mnogokrat padamo na naših poteh. Gospod, dvigni nas iz padcev in porazov!

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Usmiljene žene, ne jokajte za me;
le zase in svoj rod točite zdaj solze.

\8. Postaja: Jezus nagovori Jeruzalemske žene.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. V brezčutni množici se je našla skupina žena, ki jih je Jezusovo trpljenje zadelo v srce. Jokajoč so spremljale njegove izmučene korake. Ob tem izrazu sočutja se je Jezus zdrznil: »Ne jokajte nad menoj, jokajte nad seboj in svojimi otroki!«

\2. Kolikim materam, katerih otroci so zagrešili zločin poboja tolikih nedolžnih ljudi, je veljala ta Jezusova beseda: »Jokajte nad svojimi otroki!« Jokajte nad tistimi, ki so stegnili roke nad življenje svojih rojakov! Jokajte nad tistimi, ki so jim srca otrdela v slepem sovraštvu. »Jokajte nad svojimi otroki!«

Duhovnik: Gospod, ti si trpel tudi za naše matere in za njihove otroke, ki so si umazali roke s tujo krvjo! Toda, ti velikokrat trpiš in jokaš tudi zaradi nas in zaradi naših trdosrčnih src. Čeprav si ne umažemo rok s krvjo drugih ljudi, pa se velikokrat umažemo z jezikom, z besedami obtožbe in obsodbe naših bližnjih. Gospod, odpusti nam! Gospod, daj da bomo znali potočiti solzo tudi zaradi nas samih!

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Zveličar omedli, pod križem spet leži.
O, trdo srce, glej, tvoj greh ga žalosti.

\9. Postaja: Jezus pade tretjič pod križem.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Tik pred krvavim ciljem je Jezus še tretjič padel pod križem. Toda krutost njegovih rabljev ga je z neusmiljenimi udarci še zadnjič mukoma spravila na noge, da je naredil še zadnje trudne korake do kraja dokončnega trpljenja.

\2. Na tem zadnjem koncu poti je Jezus mislil na vse, ki jih je hotel odrešiti: na tiste, ki so podobno kot on trudoma stopali do brezna smrti, na tiste, ki jih je zloba ljudi pognala na to pot, pa tudi na tiste, za katere bo zaman prelil svojo kri, ker njih kamnita srca ne bodo sprejela tega, da bi jih Bog v odpuščanju očistil.

Duhovnik: Gospod, usmili se vseh trpečih. Gospod daj jim moči, da bodo svoje trpljenje obračali v odrešilno milost za druge. Gospod, usmili se vseh zapeljanih in v zlobo ujetih ljudi, omehčaj jim srca, da bodo spoznali svojo zmoto ter se odprli tvojemu usmiljenju.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Ko pride na goro obleko mu vzemo
In za dolge sveta še žolča mu dado.

\10. Postaja: Jezusa slečejo in mu ponudijo vina z žolčem mešanega.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Na Kalvariji so Jezusu strgali obleko z ranjenih ramen in ga golega prepustili zasmehu pohotnih ljudi. Ponižanje je bilo popolno. Njega, ki so ga še nedolgo tega slavili kot kralja, zdaj zasmehujejo kot zločinca in izdajalca.

\2. Tudi povojne ujetnike so pred smrtjo v rovu slekli in jih tako oropali še zadnjega človeškega dostojanstva. Kot čredo brezimnih živali so jih nato nagnali v rov, da bi tam izginili izpred oči ljudi - za vedno. Vendar, nič ni tako skrito, da ne bi slej ali prej postalo očitno!

Duhovnik: Gospod, tudi zaradi teh ubogih ljudi si dopustil, da so te slekli in ti vzeli čast in dostojanstvo. Res, hotel si biti nam enak v vsem, razen v grehu. Hotel si okusiti vse, kar se lahko zgrne na ramena ljudi. Gospod, usmili se nas! Usmili se vseh žrtev sovraštva, usmili se tudi njihovih krvnikov, saj si tudi zanje trpel in daroval svoje življenje.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Na križ ga polože, razpno roke, noge;
in ostri mu žeblji spet rane narede.

\11. Postaja: Jezusa pribijejo na križ.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Pot na Kalvarijo se je končala. Jezusa so položili na križ in ga z žeblji pribili nanj. Nazareški upornik zdaj ne more več uiti, dokončno je v rokah tistih, ki se imajo za pravičnike in delivce usode drugim ljudem. To je trenutek njihove zmage!

\2. Pot pregnancev se je končala v Barbarinem rovu laškega rudnika. Rablji jim niso pribijali rok in nog, so jim pa prebijali glave ter jih posuli z apnom, da bi se jih dokončno znebili. Tudi ti samozvani delivci nove postave so menili, da so slavili končno zmago.

Duhovnik: Gospod, dolgo časa smo bolj ali manj jasno vedeli za te žrtve, a nam njih kruta usoda ni prišla do srca. Brezbrižno smo hodili mimo. Pa tudi danes so še ljudje, ki ne najdejo sočutja do pobitih, so celo tisti, ki ne priznajo teh zločinov in valijo krivdo na druge ljudi. Gospod, zbudi nam vest, da ne bomo samo nemi opazovalci dogodkov, ampak da se bomo zavedali, da so tudi to naši bližnji, ki potrebujejo usmiljenja. Zbudi nam vest, da bomo sočustvovali z njimi in z vsemi, ki trpijo. Gospod, nauči nas, da bomo znali spremeniti kladiva sovraštva v sadike ljubezni!

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Na križu Bog visi in sveta teče kri;
za nas umira Bog, žalujte vse stvari.

\12. Postaja: Jezus umrje na križu.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Po dolgih urah trpljenja se je Jezusovo življenje na križu počasi iztekalo. In v teh zadnjih urah se je Božjemu Sinu izvil presunljiv krik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!« Sredi tuleče in obtožujoče množice je Kristus doživljal zapuščenost celo od svojega ljubljenega nebeškega Očeta.

\2. Samo ugibamo lahko, koliko, v rudniški rov zazidanih jetnikov, je ponavljalo ta Jezusov presunljivi krik: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?!« Zakaj se je moralo to zgoditi? Zakaj nisi posegel vmes, ko so nas morili? Zakaj? Zakaj, Gospod? Kakor Kristus, so tudi ujetniki Barbarinega rova ostali brez jasnega odgovora.

Duhovnik: Gospod, tvoja žrtev je šla do konca. »Bog svojemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse!« nas opozarja sv. Pavel. Da, daroval ga je za nas vse: za nedolžno pobite, za njihove krvnike, za tiste, ki so ta pomor ukazali, za vse, ki so ga zamolčevali; pa tudi za nas vse. Vsi smo krivi za zlo, ki je pred tolikimi leti pokazalo svoj krvavi obraz. »Oh, naš greh, je tega kriv, bodi Jezus, milostljiv!«

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

O, mati žalostna, ki ljubiš Jezusa,
objemaš zadnjikrat Sinu, zdaj mrtvega.

\13. Postaja: Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Ko so se vojaki prepričali o Jezusovi smrti, so Jezusovi prijatelji njegovo truplo sneli s križa. Še zadnjikrat ga je smela v svoje naročje vzeti njegova mati. Mati in Sin, združena v trpljenju, združena še zadnjič pred njegovim pokopom.

\2. Matere pobitih v povojnem nasilju niso imele niti te zadnje priložnosti, da bi objele svoje mrtve sinove in hčere. Niso smele vedeti niti za njihove grobove! Izbrisani so bili s sveta, izbrisani iz naše zgodovine! … Toda, grobovi tulijo! Če ne prej, pa po desetletjih zamolčanih zločinov. Morda bodo vsaj potomci teh žalostnih mater lahko prižgali svečko spomina na skupnem grobu pobitih žrtev.

Duhovnik: Mati žalostna, prosi za vse užaloščene matere teh žrtev, prosi za njihove pobite sinove in hčere; prosi svojega Sina, naj s svojo odrešilno krvjo izbriše grehe vseh, ki so sodelovali pri teh pobojih. Mati Marija, prosi za nas, grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

Bridko objokovan je Jezus v grob dejan;
o grešnik, moli ga, tvoj greh je zdaj opran.

\14. Postaja: Jezusa položijo v grob.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil!

\1. Jožef iz Arimateje in Nikodem sta Jezusovo telo položila v grob in predenj zavalila skalo. Toda za njegove nasprotnike to še ni bilo dovolj. Grob so še zapečatili in ga zavarovali s stražo. Tudi mrtvi so nevarni živim, ki so bili krivi njihove smrti! Ne brez razloga! Življenje ima moč nad smrtjo Pravičnega.

\2. Tudi krvniki rudniških žrtev so se bali mrtvih. Trupla so posuli z živim apnom in jih zazidali s šestimi betonskimi pregradami. Kakšen strah pred mrtvimi! Toda še toliko betonskih pregrad ne more zaustaviti resnice – življenje zmaguje nad smrtjo, resnica pride prej ali slej na dan in budi vest.

Duhovnik: Gospod, ta zadnja postaja križevega pota nam daje upanje, da se naše življenje ne konča v grobu, ampak da ima cilj v večnem življenju. Smrt ni konec, je začetek novega življenja. Seme mora umreti, da lahko rodi obilen sad. Gospod, utrdi nas v veri, da nas onkraj groba čakaš ti v večni slavi. Amen.

Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas!

O Jezus, hvali naj ves svet te vekomaj.
Po svojem križu nam podeli sveti raj.

Sklep.

Duhovnik: Kljub navideznemu zmagoslavju zla v svetu, je končna zmaga Božja. Kajti »Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni« (1 Kor 15,20). Stvarstvo – in mi z njim – nezadržno hiti proti poveličanju, ko bo Bog ustvaril »novo nebo in novo zemljo«.

Kristjani smo poklicani, da smo znanilci tega veselega oznanila. Smo in moramo biti znanilci sprave, priče Kristusove ljubezni do vsakega človeka, priče Kristusove ljubezni sredi zla tega sveta.

Gospod Jezus, ki si za nas vse trpel in umrl na križu, daj nam moči, da bomo tudi mi, v moči tvoje milosti, delali za mir na svetu ter uresničevali tvojo ljubezen in usmiljenje do vsakega človeka, da se bomo učili od tebe, ki si krotak in iz srca ponižen, da bomo tako našli mir svojim dušam in dušam naših rajnih bratov in sester. Amen.

Molimo te, Kristus, in te hvalimo,
ker si s svoji m križem svet odrešil!