Pastoralni forum »Za blagor mesta«

Uro pred slovesnostjo je kardinal Rode v nadškofijskih prostorih spregovoril pred novinarji o bl. Slomšku, o njegovem liku in pomenu, pa tudi o Slomškovem letu 2009, Mariborskem mestnem misijonu in pastoralnem forumu z naslovom »Za blagor mesta«. Dobrodošlico je izrekel mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger, predsednik Odbora za Slomškovo leto ter naddekan, stolni župnik in kanonik dr. Stanko Lipovšek pa je vse dogajanje orisal nekoliko širše in seveda povabil na sam Pastoralni forum v Slovensko narodno gledališče Maribor ob 19. uri.

Na slovesnosti so nato imeli pozdravne nagovore mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger, župan Mestne občine Maribor g. Franc Kangler in rektor Univerze v Mariboru, dr. Ivan Rozman. Vsak je predstavil svoje pogled na Slomška ob 150. letnici njegovega prenosa škofijskega sedeža v Maribor ter s tem njegove zasluge za razvoj mesta, verskega življenja, izobraževanja in s tem tudi nastanka Univerze v Mariboru.

V glasbenem delu je sodeloval Stolni zbor skupaj z zborom iz Prihove, otroški pevski zborček Stolne župnije "Stolniški vrabčki" in Komorni orkester mariborske stolnice pod vodstvom prof. Lučke Fortek. Izvajali so odlomke iz Oratorija v čast bl. škofu Slomšku skladatelja prof. Jožeta Trošta. Sodeloval pa je tudi pevec Gianni Rijavec.

Pastoralni forum je neposredno prenašal Radio Ognjišče, posnetek pa bo mogoče videti tudi na TV Maribor. V polni dvorani Slovenskega narodnega gledališča so bili tudi predstavniki evangeličanske pravoslavne in binkoštne Cerkve, predstavnik islamske verske skupnosti ter predstavniki vojaškega vikariata, med gosti ob škofih pa tudi nekateri poslanci, župani okoliških mest, med njimi delegacija z županom Šent Andraža v Lavantinski dolini na avstrijskem Koroškem, od koder je Slomšek prenesel sedež škofije v Maribor.
(pIR)

---

NADŠKOFIJSKI ORDINARIAT MARIBOR:

KARDINAL DR. FRANC RODE, PREFEKT KONGREGACIJE ZA USTANOVE POSVEČENEGA ŽIVLJENJA IN DRUŽBE APOSTOLSKEGA ŽIVLJENJA: IZJAVA:
Zvočni zapis

MARIBORSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. FRANC KRAMBERGER: IZJAVA:
Zvočni zapis

PREDSEDNIK ODBORA ZA SLOMŠKOVO LETO, MARIBORSKI NADDEKAN TER STOLNI ŽUPNIK IN KANONIK DR. STANISLAV LIPOVŠEK: NAPOVEDI:
Zvočni zapis

KARDINAL DR. FRANC RODE, PREFEKT KONGREGACIJE ZA USTANOVE POSVEČENEGA ŽIVLJENJA IN DRUŽBE APOSTOLSKEGA ŽIVLJENJA: IZJAVA:
Zvočni zapis

---

SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE MARIBOR

MARIBORSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. FRANC KRAMBERGER: NAGOVOR:
Zvočni zapis

MARIBORSKI ŽUPAN G. FRANC KANGLER: NAGOVOR:
Zvočni zapis

REKTOR UNIVERZE V MARIBORU DR. IVAN ROZMAN: NAGOVOR:
Zvočni zapis

KARDINAL DR. FRANC RODE, PREFEKT KONGREGACIJE ZA USTANOVE POSVEČENEGA ŽIVLJENJA IN DRUŽBE APOSTOLSKEGA ŽIVLJENJA: SLAVNOSTNI GOVOR: »VERA IN KULTURA V EVROPI«:
Zvočni zapis

Uvod

(Pavel in Timotej) »sta potovala skozi Frigijo in deželo Galačanov, ker jima je Sveti Duh branil, da bi oznanjala Besedo v provinci Aziji... Zato sta potovala prek Misije in se spustila v Troado. Neko noč pa je Pavel videl prikazen. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: »Pridi v Makedonijo in pomagaj nam«! In ko se mu je to prikazalo, smo takoj zaceli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog klice, naj tja prenesemo veselo oznanilo« (Apd 16 6.8-10).

Ta odlomek iz Apostolskih del mi bo služil kot uvod v današnje razmišljanje; pripoveduje namreč, ali bolje, v luči zgodovine odrešenja razgrne pred nami začetke evangelizacije Evrope. Od dne, ko sta Pavel in Timotej stopila na evropska tla, so krščanski misijonarji ponesli Gospodovo besedo, evangelij Jezusa Kristusa v Solun, Atene, Korint, Rim, in kasneje do skrajnih meja naše celine. Kot je dejal kardinal Ratzinger v benediktinskem samostanu Subiaco nekaj dni pred izvolitvijo za papeža: »Krščanstvo ni izšlo iz Evrope, toda prav Evropa mu je dala svojo najbolj učinkovito intelektualno in kulturno podobo, in ostaja torej na poseben način povezano z Evropo«.

Naše krščanstvo ima svoj izvor v misijonski dejavnosti, ki so jo sredi osmega stoletja vodili benediktinski menihi iz Ogleja in Salzburga, njegov prvi izpričani izraz pa so t.i. Brižinski spomeniki, ki so hkrati prvi slovanski zapis v latinici. Drugi značilni vir krščanske vere med nami pa je v misijonski dejavnosti svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta se živo zavedala pomembnosti povezave med evangelijem in kulturo.

Povsod, kjer se je pojavilo krščanstvo, se je pokazala tudi potreba po inkulturaciji, se pravi vraščanju nove vere v narodovo kulturo. Tako je povsod prišlo do soočenja, do dialoga med krščansko vero in domačo kulturo. Ta odnos – naj takoj poudarim – ne sme biti v tem, da ena absorbira drugo (narodna kultura, ki prevladuje nad krščanstvom ali krščanstvo, ki zatre narodno kulturo), pa tudi ne v sprejemanju trajne razpetosti, brez upanja na mogočo sintezo med narodno kulturo in evangelijem.

I. Krščanstvo ustvarja kulturo

Pustimo za trenutek ob strani evropski kontekst in si osvetlimo dva temeljna pojma: vera in kultura.

Vera je najprej osebna privrženost Bogu, hkrati pa je tudi svobodna človekova pritrditev resnici, ki jo je Bog razodel. Za kristjana pomeni verovati v Boga obenem verovati v tistega, katerega je Bog poslal, v njegovega Sina Jezusa Kristusa. On je resnica, življenje, pot, ki vodi k Očetu (Jn 14,6). On nam je končno in definitivno »povedal« Boga (Jn 1,18). Samo po milosti in z notranjo pomočjo Svetega Duha je mogoče verovati. Vendar je vera tudi pristno človeško dejanje, v veri namreč sodelujeta človeški razum in volja z Božjo milostjo.

V središču krščanske vere je Jezus iz Nazareta. Potrebno ga je najti, se z njim srečati, mu zaupati, ga poslušati, hoditi za njim, kamorkoli gre, z njim umreti in z njim vstati v novo življenje. Toda najdemo ga vedno prek Svetega pisma, ki nam podaja pristno védenje o njem. Kristus se ne »zgodi« brez pričevanja pisma, ki nam daje zagotovilo, da je resnično vse, kar je pisano o njem, v pokorščini evangeliju, ki so ga oznanjali apostoli in ga zvesto podaja Cerkev.

V tem smislu drži, da je vera sama tudi že kultura. Vera zori skozi stoletja in preko sprejemanja različnih kultur, s katerimi uspe ustvariti življenjsko strukturo, interakcijo človeka s samim seboj, s sosedom, s svetom, z Bogom. To pomeni tudi, da je vera svoj lastni subjekt, živo in kulturno občestvo, ki ga imenujemo Božje ljudstvo (J. Ratzinger, Le Christ, la foi et le défi des cultures, v La documentation catholique, 2120, 1995, 702).

In kaj je kultura? »Z izrazom 'kultura' v splošnem pomenu označujemo vse tisto, s čemer človek spopolnjuje in razvija mnogovrstne duševne in telesne sposobnosti; skuša s svojim spoznanjem in delom ves svet podvreči svoji oblasti; napravlja socialno življenje takó v družini kakor tudi v celotni družbi z napredkom nravi in ustanov bolj človeško; končno spada h kulturi vse tisto, s čimer človek v teku časov izraža, posreduje drugim in ohranja v svojih delih velika duhovna izkustva in napore, da tako služijo napredku mnogih, še več, v blagoslov vsega človeškega rodu« (Cerkev v sedanjem svetu 53,2).

Leta 1982 je UNESCO opredelil kulturo kot »niz značilnih duhovnih in gmotnih, intelektualnih in afektivnih potez, ki zaznamujejo neko družbo ali družbeno skupino. Kultura obsega poleg umetnosti in literature tudi življenjske navade, osnovne človekove pravice, vrednostne sisteme, tradicije in verovanja.«

Janez Pavel II. je v svojem znamenitem govoru na UNESCO v Parizu leta 1980 kulturo na zgoščen način označil kot: »Tisto, po čemer človek kot tak, postaja bolj človek«.

Kultura pomeni človekovo delo, njegovo obdelovanje tega ali onega področja (pomislimo na latinski koren colere, gojiti, obdelovati: od tod kultura).

Kultura je vedno povezana s skupnostjo, to je z družbenim subjektom, ki po eni strani zbira in razvršča izkušnje posameznikov, po drugi strani pa iz njih dela skupno dediščino. Kultura vsebuje tudi zgodovinski element, v njej se namreč shranja življenjski dinamizem narodov in skupin od njihovega rojstva do zatona.

Potem ko smo pojasnili izraze, ki bodo predmet našega razmišljanja, jih skušajmo sedaj postaviti v medsebojno razmerje. Človek, ki je v zadnjih letih posvetil veliko pozornosti odnosom med vero in kulturo, je bil papež Janez Pavel II., kar med drugim dokazuje tudi njegova odločitev, da ustanovi Papeški svet za kulturo. V ustanovni listini tega organizma Svetega Sedeža papež piše: »Sinteza med kulturo in vero ni samo zahteva kulture, ampak tudi vere. Vera, ki ne postane kultura, ni v polnosti sprejeta, ni v celoti domišljena, ni zvesto živeta« (25. maja 1982).

Nekaj let kasneje je Janez Pavel II. v nagovoru na simpoziju o krščanstvu in kulturi v Evropi zatrdil: »Evropske kulture ni moč razumeti brez omembe krščanstva. Evangelij je njen temelj, evangelij, ki so ga neutrudno oznanjali in močno živeli neustrašeni apostoli in nešteti verniki skozi dvajset stoletij. Evropa, ki jo je oblikovala oživljajoča Božja beseda, je odigrala edinstveno vlogo v svetovni zgodovini in njena kultura je močno prispevala k napredku človeštva. Dinamizem krščanske vere je v evropski kulturi razvnel izredno ustvarjalnost. V svetovni zgodovini je mnogo izginulih civilizacij, bleščečih kultur, katerih sijaj je že zdavnaj ugasnil, med tem pa se je evropska kultura nenehno obnavljala in se bogatila v dialogu z evangelijem. Ta dialog je bil včasih naporen, pogosto oster, toda vselej rodoviten. Prav v tem dialogu je temelj evropske kulture« (31. oktobra 1991).

V teh besedah so in nuce že nakazana vprašanja, ki se jih bomo dotaknili v nadaljevanju tega predavanja. Ker na tem mestu ni mogoče podati jasnega zgodovinskega pregleda o prispevku krščanstva k evropski kulturi - tema je preobširna - naj omenim samo prispevek kristjanov pri nastanku pluralne civilizacije, etični navdih, ki so ga vnesli v medčloveške odnose, njihov vpliv v kulturi, zgodovini in ustanovah evropske celine. Na to nas je spomnil Janez Pavel II. ob svojem prvem obisku v Sloveniji, ko je v mariborski stolnici dejal: »V vsakem resničnem srečanju med evangelijem in določeno kulturo se sproži proces očiščevanja in razvoja, ki s časom razodene dotlej neznane možnosti te kulture. To se je zgodilo tudi v srečanju med krščanstvom in slovenskim ustvarjalnim duhom. Vaši predniki so v Jezusu Kristusu spoznali svojega Odrešenika in v stiku z evangelijem se je polagoma poglabljal njihov moralni čut. V motrenju Božjega in človeškega lika učlovečene Besede se je izostril njihov čut za lepoto. O tem pričajo številne cerkve in znamenja, ki dajejo edinstven čar vaši pokrajini. O tem priča bogastvo vaših ljudskih pesmi, ki so pogosto prežete z versko vsebino, o tem govorijo zakladi vaše cerkvene glasbe … Krščansko obzorje je v ozadju vaših pesnikov in pisateljev. V istem duhovnem ozračju se gibljejo vaši slikarji … Rodovitna povezanost med kulturo in evangelijem je v vaši zgodovini izpričana tudi na področju šolstva, gospodarstva, socialne dejavnosti in politike, kjer srečujemo vrsto izrednih osebnosti. Med njimi škofa Antona Martina Slomška, ki mu je bila narodova omika, poleg oznanjevanja evangelija in moralne prenove ljudstva, prva in največja skrb« (CD 64, 42).

Na vpliv krščanstva v evropski kulturi je lani opozoril tudi papež Benedikt XVI. med svojim potovanjem v Francijo, ko se je v zares magistralnem predavanju ob srečanju s predstavniki kulture v Collège des Bernardins ustavil ob prispevku meništva h kulturi evropske celine.

Omenimo nekatere temeljne vrednote, ki jih je krščanstvo dalo Evropi, vrednote, ki bi jih današnja Evropa v svoji duhovni krizi s pridom priznala in si jih ponovno osvojila: zavest o človekovi svobodi, izhajajoča iz bibličnega nauka, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, ga postavil v središče vesoljstva, mu dal vzvišeno dostojanstvo med vsemi stvarmi, ga obdaril z razumom in voljo, kar mu nalaga odgovornost do sebe, do sočloveka in do sveta; kar izključuje vsako samovoljo in nasilje; kar prepoveduje, da se človek postavi na mesto Boga. Prav na tem področju je prispevek krščanstva povsem izviren in nad vse dragocen, ko ločuje svetno, politično oblast od duhovne in religiozne, ali z drugimi besedami, ko uvaja načelo ločitve Cerkve in države. Ko nosilec oblasti ni več hkrati svetni vladar in duhovni voditelj, se v družbi odpre prostor svobode. Človek lahko stopi v svoboden odnos do svojega Stvarnika, ker ga pri tem država ne omejuje, obenem pa se zaveda pravic in dolžnosti, ki jih ima kot državljan. Zgodovinsko gledano je bila uveljavitev tega načela boleča in je zahtevala stoletja, preden se je uresničila. Kot načelo pa je preprosto izraženo z Jezusovimi besedami: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21).

Tu bi poudaril še nekaj, kar se mi zdi pomembno za dialog med krščansko vero in kulturo. Če drži, da krščanstvo ustvarja kulturo, ne gre pozabiti, da se tudi sámo bogati z vrednotami, ki jih dolguje profani kulturi. To je poudaril carigrajski patriarh Bartolomej, ko je v homiliji na praznik sv. Bazilija in Gregorja 30. januarja 2009 izjavil tole: »Po navadi ta dan pridigarji poudarjajo prispevek Cerkve in njenih članov kulturi. Enkrat je potrebno poudariti tudi prispevek svetne modrosti in književnosti, predvsem grške, Cerkvi in njenemu svetemu delovanju. Če je Cerkev dala svetu očete, učitelje, misijonarje, pesnike, filozofe, znanstvenike, če je ustanavljala šole in razsvetljevala narod, pri tem ne malo dolguje tudi svetni modrosti in kulturi, predvsem grški.«

II. Krščanska vera in kultura: srečanje ali spopad?

Po tem začetnem pregledu se soočimo sedaj pobliže s tematiko današnjega dne, s tematiko, ki je vse bolj navzoča pri debatah v evropski družbi: je mogoče srečanje med krščansko vero in laično kulturo v Evropi? Ali pa se moramo sprijazniti z bolj ali manj odprtim spopadom med krščanstvom in evropsko moderno družbo?

Ni mogoče tajiti, da so znotraj tako imenovane prevladujoče kulture, v zraku, ki ga dihamo, krščanstvu nasprotne ideologije kot so materializem, hedonizem, nihilizem, sekularizem in podobno. Ni mogoče tajiti odprte agresivnosti do religije in posebno do krščanstva v določenih družbenih plasteh. Evropska publicistika – in naša ni izjema – z zelo ozkih miselnih obzorij in s sistematično negativnim pristopom zasmehuje, črni in pomiluje vernega človeka. Od politike do znanosti, od prava do morale, povsod je tradicionalna evropska religija na zatožni klopi, češ da ovira družbeno sožitje, da ogroža laično državo, da je sovražna znanstvenim raziskavam.

Evropa odklanja svojo krščansko preteklost in se izogiba, da bi svoje krščanske korenine omenila v evropski ustavi. V svoji zakonodaji promovira načela, ki nasprotujejo krščanski etiki: splav, evgenetiko, evtanazijo, manipulacijo z zarodnimi celicami, istospolne poroke, in tako naprej. Vse bolj skriva svoje krščanske simbole in praznike, da ne bi žalila nevernih in drugače vernih. Daje najširšo svobodo muslimanom, toda tolerira, da je ta svoboda v islamskih deželah za kristjane na moč omejena. Z načelom umetniške svobode dovoljuje izraze, ki žalijo kristjane, a se odpove tej svobodi, ko gre za islam ali kakšno drugo religijo. Rezultat vsega tega je, da je danes Evropa brez identitete. Potem pa se spomni, da potrebuje dušo, da potrebuje neko identiteto, a kaj, ko je ta duša krščanska. V tem je problem Evrope.

Na duhovno situacijo naše celine pa lahko gledamo tudi drugače in morda bomo bliže resnici, če zgoraj navedene značilnosti, ki so realne, dopolnimo z drugimi, bolj svetlimi. Pred več kot štiridesetimi leti je Janez XXIII. ob odprtju drugega vatikanskega koncila (11. oktobra 1962) izrekel tele besede: »So ljudje, ki vidijo v modernih časih samo razdejanje in propad. Trdijo, da se je naš čas, v primerjavi s preteklostjo, hudo poslabšal. Ne moremo se strinjati s temi preroki slabih novic, ki venomer naznanjajo nesreče, kot da bo skoraj napočil konec sveta.«

Če se strinjamo, da položaj naše celine ne moremo kar počez slikati samo s temnimi barvami, potem bomo razmišljali bolj realno: v dobrem in slabem je Evropa kraj, kjer živimo kot državljani in kot kristjani. V tej Evropi moramo sprejeti svoje odgovornosti. Prizadevati si moramo, da bo njena prihodnost v službi celotnega človeštva in v znamenju dialoga, soočenja med različnimi kulturami in religijami, v iskanju pravičnosti, spoštovanja in miru. Izmikati se temu prizadevanju bi bilo civilno in kulturno zlo, ki si ga kristjani ne smemo dovoliti. V tej Evropi smo kristjani povabljeni na srečanje z moderno kulturo, z religioznim pluralizmom, ki je dejstvo na naši celini; povabljeni smo, da priznamo tudi pozitivni prispevek laične kulture. Kristjani bi se morali podati na pot dialoga s ponižnostjo, po zgledu Jezusa Kristusa, »ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel« (Mr 10,45), »ki je sam sebe ponižal in bil pokoren do smrti, smrti na križu« (Flp 2,8). Kristjani naj ne pričakujejo uspehov, ki niso v skladu z logiko podajanja vere, kot ga pojmuje evangelij. V svojem ravnanju naj se spomnijo opozorila apostola Pavla, ki nanj radi pozabljamo: »Nimajo namreč vsi vere« (2Ts 3,2), kar pomeni, da krščanska vera ni totalitarna, da se ne more vsiliti človeku. Nasprotno, podajanje vere mora biti duhovni proces kot pristna služba človeku, kot uvajanje v skrivnost njegovega bivanja, kot razodevanje človeku Njega, ki je navzoč v globinah njegovega bitja. Podajanje vere se ne sme vršiti kot vlom v hišo, z namenom, da koga spreobrnemo na silo. Blagovest evangelija ni mogoče širiti s takim pristopom. Ko kristjani pozabijo na evangeljsko moč ponižnosti, ko sklepajo dvomljive zveze z vsakim, ki ponuja podporo pritisku Cerkve na družbo, tedaj so v nasprotju z Jezusovo blagovestjo. On je prosil svoje učence, naj bodo v svetu, a naj ne bodo od sveta (Jn 17,11-16).

Cerkev se ne sme obnašati kot oblegana trdnjava, čeprav se znajde pred napadi sovražnega sveta. Od začetka namreč ve, da se temu ne bo mogla izogniti: »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas« (Jn 15, 18.20). Spomnimo se na besede apostola Petra krščanskim občestvom v Mali Aziji, besede, ki veljajo vernikom vseh časov in krajev: »Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga« (1Pt 4,12-13.16).

III. Evangelizacija kulture danes

Nemški teolog Thomas Bremer je zapisal: »Cerkve so pred novim izzivom. Misijonska dejavnost, ki jo je Evropa skozi stoletja vršila navzven, se mora sedaj usmeriti navznoter. Evropa je še vedno krščanska celina (ali bolje, zaznamovana s krščanstvom), bolj kot kdajkoli prej pa je jasno, da mora to zopet postati« (Concilium, 2, 2004,137).

S to mislijo načenjam vprašanje evangelizacije evropske kulture, ali drugače rečeno, kako oznanjati evangelij na evropskih tleh. Začenjam z vprašanjem: »V katerih kulturnih in družbenih okvirih krščanska vera lahko koristi vsem in je po Jezusovih besedah »sol zemlje in luč sveta« (Mt 5,13-14)?

Na prvem mestu je naloga kristjanov, da ponovno odkrijejo globoko vez in hkrati jasno razlikovanje med njihovo vero in angažiranostjo v družbi. Vera v Jezusa Kristusa ni nekaj abstraktnega, ampak je postavljena v zgodovino. Je vir navdihov in kažipot pri delovanju vernikov, vendar ne rodi svetnih mesijanizmov ali vnaprej določenih ideoloških sistemov. Pismo Diognetu - anonimni krščanski spis iz začetka drugega stoletja po Kristusu - jasno opisuje to, kar bi lahko imenovali status viatoris kristjanov, njihovo zvestobo zemlji medtem ko iščejo to, kar je zgoraj: »Živijo vsak v svojem kraju, a ne kot stalni naseljenci; udeležujejo se vsega kot državljani in sprejemajo nase vsa bremena tujcev. Sleherna tujina jim je domovina in vsaka domovina tujina« (V, 5).

V zavesti, da je njihovo življenje v marsičem različno od drugih, in da so zaradi tega lahko znamenje nasprotovanja, se bodo kristjani držali Petrovega priporočila: »Lepo živite med pogani« (1Pt 2,12). Pokazali bodo, da je izvor njihove posebnosti v tem, da se navdihujejo ob evangeliju Jezusa Kristusa in tako pričujejo o upanju. Kristjani bodo skupaj z drugimi gradili zemeljsko domovino, v demokratičnem dialogu z drugimi. Evangelij, ki jih navdihuje, ne narekuje nobene posebne oblike realizacije. To bodo iskali skupaj z drugimi državljani. Biti kristjan tedaj pomeni biti v službi politične skupnosti in se zavzemati za pravičnost, enakost in sožitje.

Drugi prispevek, ki ga kristjani lahko nudijo družbi in kulturi, je delo za edinost. Najprej delo za edinost med kristjani. Ekumenizem kot neodrekljiva naloga mora postati vsakdanja skrb nas vseh. Blizu temu je delo za edinost človeštva. Kristjani so poklicani, da s svojim delom za edinost služijo celotnemu človeštvu. Zavzemanje za sožitje med narodi in kulturami mora spremljati delo za mir, skrb, da preprečimo spopad civilizacij z željo, da se medsebojne napetosti spremenijo v skupno obogatitev.

Velik dar, ki ga krščanstvo lahko nakloni sodobni kulturi, je ponovno odkritje skupnosti, občestva. Po drugem vatikanskem koncilu kristjani pojmujejo Cerkev predvsem kot občestvo (Konstitucija o Cerkvi, 49-50), da je koinonia temeljna oblika Cerkve. Po svoji strani je Janez Pavel II. pozval kristjane, naj naredijo iz Cerkve »dom in šolo občestva« (Na pragu novega tisočletja, 43). V Cerkvi ni mesta za tistega, ki trdi, da ne potrebuje nikogar (1Kor 12,21); v Cerkvi ni gospodovalnosti po vzorcu vladarjev narodov (Mr 10,42-45); v Cerkvi ni mogoče nasprotovati tisti skupnosti duhovnih in gmotnih dobrin, ki jih je Jezus zahteval kot znamenje, da smo njegovi učenci (Apd 2,42-45; 4,32-35), in se ni mogoče udeleževati cerkvenega življenja brez resničnega sensus ecclesiae, ki postavlja pripadnost Cerkvi nad pripadnost določeni skupini ali gibanju.

Samo če bodo kristjani znali ubrati pota do uresničevanja cerkvenega občestva, bodo rasle zrele skupnosti in bodo drugi dojemali Cerkev kot kraj, kjer se bodo naučili občestva. Ljudje pričakujejo od vernikov znamenja občestvenosti v tem svetu, zaznamovanem z grobim individualizmom in nepremostljivimi nasprotji. Po Jezusovih besedah je od kvalitete krščanskega občestva odvisna sodba nevernih o kristjanih: »Po tem bodo spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35).

---

Delo za pravičnost in mir v svetu skupaj z drugimi, zavzemanje za edinost med kristjani in prijateljstvo med narodi, prizadevanje, da naredimo iz Cerkve »dom in šolo občestvenosti« kot znamenje za druge, vse to so resne naloge kristjanov v sodobnem svetu. Vse to jih globoko povezuje v istem iskanju z drugimi religijami in z nevernimi. Je pa še poseben prispevek, ki ga kristjani dolgujemo sodobnemu evropskemu človeku: gre za temeljne vrednote, ki zadevajo Boga in človekov odnos do njega ter človekov odnos do drugih.

Dne 10. marca 2009 je papež Benedikt XVI. v pismu katoliškim škofom zapisal tole: »V našem času je v obširnih področjih sveta vera v nevarnosti, da ugasne kot plamen, ki mu primanjkuje goriva. Naša prvenstvena naloga je storiti Boga navzočega v tem svetu in omogočiti ljudem dostop do Njega. Ne kateregakoli boga, ampak Boga, ki je govoril na Sinaju, Boga, čigar obraz spoznamo v ljubezni, ki je šla do kraja (Jn 13,1) – Jezusa Kristusa križanega in od mrtvih vstalega. Resnični problem v našem zgodovinskem trenutku je v tem, da Bog izginja s človekovega obzorja, in da s pojemanjem svetlobe, ki prihaja od Njega, človeštvu vse bolj primanjkuje orientacije, o čemer že pričajo porazne posledice.«

Vrniti Boga človeku, vrniti Boga slovenskemu človeku, to je naša vélika naloga v tem zgodovinskem trenutku. Boga in z njim bivanjsko radost, »la joie de vivre«, ljubezen in spoštovanje do življenja, svobodo srca pred maliki, ki usužnjujejo, duševno zdravje, razbremenitev duha pred bivanjsko tesnobo, zmagoslavno občutje biti nad breznom niča, upanje v neskončnost onkraj vsega minljivega, ker biva On, večni, živi in pravi Bog.

Brezpogojno se moramo zavzemati tudi za človekovo dostojanstvo in njegove pravice. To so vrednote, ki so pred vsako državno zakonodajo, vrednote, ki ji država ne ustvarja, niti jih ne podeljuje, ampak obstajajo pred njo. Človekove pravice kot neodvisne od politične odločitve nas navsezadnje napotijo do Stvarnika: samo on lahko utemeljuje vrednote, ki so nedotakljive in jih nima nihče pravice kršiti. V tem je najbolj trdna garancija človekovega dostojanstva in človekove svobode. Ko jih kristjan brani pred silami tega sveta, brani pravice in čast svojega Boga.

Pomembna naloga kristjanov v tem zgodovinskem trenutku je tudi obramba zakonske zveze in družine. Monogamni zakon kot osnovna struktura odnosov med možem in ženo ima svoj izvor v Svetem pismu. Ta odnos in iz njega izhajajoča družinska skupnost je oblikoval tip zakonca, ki je vse doslej prevladoval v slovenski družbi. Svoj temelj je imel v medsebojni zvestobi, v odpovedi sebi, v mnogih žrtvah, kot pot do trdne in zrele ljubezni, odprte do življenja. Danes sta zakon in družina po eni strani ogrožena zaradi vse bolj pogostih ločitev, po drugi strani pa zaradi vse večjega števila takih, ki živijo v izvenzakonskih skupnostih.

Pozornost zbuja tudi zahteva po istospolnih porokah, ki naj bi bile izenačene z zakonsko zvezo. Vse te nravi nas močno oddaljujejo od moralne zgodovine človeštva, ki je bistvo zakona vedno videlo v občestvu med moškim in žensko, in je odprto do otrok. Kakršnokoli drugačno pojmovanje zakona lahko vodi do razkroja človekove podobe kot moškega ali ženske, kar ima lahko tako za družbo kot za posameznika, hude posledice v prihodnosti.

Spregovorimo še o spoštovanju tega, kar je sveto za drugega, posebno, kar je sveto v najvišjem pomenu besede, o spoštovanju do Boga. To spoštovanje upravičeno pričakujemo tudi od tistega, ki ni pripravljen verovati v Boga. Družba, kjer je vse, tudi tisto najbolj sveto, predmet posmeha in norčevanja, je izgubila nekaj bistvenega. Taka družba ni več človeška. To je družba boljševikov.

V Evropi je danes kaznovan vsak, ki sramoti judovsko vero in velike osebnosti judovske tradicije. Pred sodišče gre celo tisti, ki zanika holokavst. Evropa obsoja sleherno smešenje Korana in islamske vere. Ko pa gre za Kristusa in za simbole krščanstva se takoj kot najvišje načelo postavi svoboda izražanja. In v imenu svobode izražanja je dovoljeno vse. Svoboda izražanja ima svoje meje. Konca se tam, kjer beseda ali podoba žali čast ali dostojanstvo drugega.

Tudi slovenski kristjani smo bili v zadnjih desetletjih priče sramotenja vere, potvarjanja zgodovine, predmet posmeha in odkritega sovraštva. Priznajmo, da nismo vedno pokazali dosti poguma v obrambi vere in Cerkve. Raje smo sklonili glave in tiho prenašali žalitve. Čas je, da uveljavimo pravilno gledanje na našo preteklost in priznamo pomembnost krščanske kulture v našem narodu. K temu nas je pozval tudi Janez Pavel II. v omenjenem nagovoru v mariborski stolnici: Naj vas »spremlja zavest, da je bila krščanska vera v dolgi in nelahki zgodovini Slovenije bistvena sestavina njene kulture. Spoštovati in ohranjati vero, priznati Cerkvi mesto, ki ji gre v javnem življenju in ji ne odrekati sredstev za njeno delovanje, ni samo zahteva pravičnosti v pravno urejeni državi, ampak tudi eden od pogojev za ohranitev vaše lastne istovetnosti. Zvestoba tej kulturi, prežeti s krščansko vero, je najboljše jamstvo za vašo prihodnost« (CD 64,45).

V teh besedah vidim poziv k ustvarjanju drugačnega ozračja v naši domovini: bolj prijetnega, bolj tolerantnega, bolj obzirnega in spoštljivega do drugače mislecih. Naj v tem kontekstu navedem nekaj zanimivih misli, ki jih je sredi 19. stoletja kardinal John Henry Newman namenil angleški publiki, ko je podal portret perfektnega gentlemana. Ta portret bi utegnil biti koristen tudi slovenskemu izobražencu in sploh slovenskemu človeku. Takole piše: »Gentleman je človek , ki nikoli nikogar ne žali. Gentleman zelo pazi, da odstrani zapreke, ki bi motile svobodno in prostodušno dejavnost tistih, ki so ob njem; skrbno se izogiba vsega, kar bi utegnilo prizadeti ali vznemiriti okus tistih, ki živijo v njegovi družbi. Vsak miselni spor, vsak čustveni konflikt, vse kar povzroča nelagodje, nezaupanje, nevoljo ali užaljenost, mu je tuje. Njegova največja skrb je doseči, da se vsi počutijo prijetno in kot doma. Gentleman je obziren do boječih, ustrežljiv do nadležnih, prizanesljiv do bedakov. Izogiba se vsakega neprimernega namigovanja ali kočljive teme. Je gluh za obrekovanje in čenče. V debati ni nikoli podel ali nizkoten. Ne namiguje ničesar, kar si ne bi upal povedati. Sledeč bistrovidni modrosti antičnega filozofa, uresničuje geslo: »Do svojega današnjega nasprotnika se vedi, kot da bo jutri tvoj prijatelj.« Gentleman ima preveč zdrave pameti, da bi si grenil življenje zaradi žalitev, je preveč zaposlen, da bi se spominjal udarcev, ki jih je prejel, je preveč ravnodušen, da bi zameril. Je neveren? Preveč je resen in odprt, da bi smešil religijo ali da bi jo napadal. Prevec je pameten, da bi ga mogla njegova nevera zavesti v dogmatizem ali fanatizem. Spoštuje pobožnost in kult. Prenaša celo religiozne ustanove, ki jih ima za častitljive, lepe in koristne, čeprav se jim ne podvrže. Je pristaš verske tolerance ne samo zato, ker ga je njegova filozofija naučila gledati na vse oblike verovanja nepristransko, ampak tudi zato, ker je prežet s tisto uvidevnostjo in milino misli, ki sta sad civilizacije« (L'idée d'Université, Ad Solem, Genève 2007, str. 380-383).

Bog daj, da bi bilo tudi v Sloveniji veliko takih gentlemanov.

Sklep

Papež Pavel VI. je v apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi, ki po tridesetih letih še vedno navdihuje delovanje kristjanov v svetu, zapisal: »Evangelij in evangelizacija se nikakor ne istovetita s kulturo, saj sta neodvisna od vseh kultur. Vendar kraljestvo, ki ga oznanja evangelij, uresničujejo ljudje, ki so globoko vezani na določeno kulturo, in gradnja kraljestva se nujno okoristi s prvinami človeških kultur. Neodvisna od kultur, evangelij in evangelizacija nista nezdružljiva z njimi, pač pa sta sposobna, da jih prepojita, ne da bi se jim podvrgla. Razkol med evangelijem in kulturo je prava drama našega časa. Nujna je torej velikodušna evangelizacija kulture. Kultura se obnavlja v srečanju z evangelijem. To pa se ne zgodi, če evangelij ni oznanjen. Oznanjen pa mora biti predvsem s pričevanjem« (EN, 20 - 21).

Samo če resno živimo po svoji veri pričujemo zanjo na prepričljiv način. In samo to pričevanje omogoča dialog s kulturo. To, kar Evropa pričakuje od kristjanov je pristno življenje po evangeliju. To je lepo povedal kardinal Ratzinger v predavanju v Subiacu, ki smo ga omenili na začetku. S temi besedami naj tudi končam svoje razmišljanje: »To, kar najbolj potrebujemo v tem zgodovinskem trenutku, so ljudje, ki z ožarjeno in živo vero pokažejo, da je vera v Boga verodostojna. Potrebni so nam ljudje s pogledom uprtim k Bogu, ki se ob Božji navzočnosti učijo prave človečnosti. Potrebni so nam ljudje, katerih um je ožarjen z Božjo svetlobo in katerih srca so odprta Bogu. Tako bo njihov um nagovarjal druge, njihovo srce pa odpiralo srca Bogu«