Stranski meni
- Preskoči ta meni
- Vabimo vas na...
- Cerkev v spletu
- Arhiv novic 2007
- Arhiv novic 2006
- Aktualno na rkc.si
- Vnos novic
- Slovenski evharistični kongres
Zadnje objave
- Preskoci ta meni
- 3. višarski dnevi mladih in 22. romanje treh Slovenij na Svete Višarje ob 650 letnici božje poti
- Dejavnosti Škofijske Karitas Koper v letošnjem avgustu
- 28. srečanje treh dežel na Otoku pri Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem
- Odmik za moške I
- Ignacij Lojolski (1491–1556), ustanovitelj jezuitov
- Finančna poročila slovenskih (nad)škofij za leto 2009
- Slovesnosti ob 94-letnici ruske kapelice pod Vršičem
- Vabimo k branju poletne številke revije Vzgoja
- Slovesna maša ob prazniku sv. Ane ter blagoslovitev obnovljene cerkve in posvetitev oltarja
- Nagovor nadškofa metropolita in predsednika SŠK Antona Stresa pri sveti maši v Kranjski Gori
- Ljubljanski nadškof Anton Stres bo sprejel zastopstvo Ruske pravoslavne Cerkve
- Vabilo na novinarsko konferenco
- Obisk ministra Žekša slovenskih duhovnikov v Trstu
- Pohod po Tolminskem
- Krištofova nedelja in misijonska akcija Miva
Celjsko škofijsko srečanje članov župnijskih pastoralni svetov
Škofija Celje je na povabilo svojega apostolskega administratorja ter mariborskega nadškofa pomočnika dr. Antona Stresa pripravila v soboto, 14. marca 2009, srečanje članov vseh župnijskih pastoralnih svetov celjske škofije. Zbranim v cerkvi Svetega Duha v Celju so spregovorili: Branko Cestnik o delu župnijskih pastoralnih sodelavcev, o vzgoji in vključevanju mladih Janko Rezar, o zakonski in družinski pastorali Aleksander Koren, o dobrodelnosti pa Rok Metličar.
Gre za štiri prednostna področja, na katerih morajo vse župnije celjske škofije do konca junija pripraviti svoje župnijske pastoralne načrte. Pri pripravi se bodo snovalci upirali na lani sprejete Prednostne pastoralne naloge Celjske škofije.
Študijskemu delu je sledila sveta maša, ki jo je ob slovesnem somaševanju 59 duhovnikov daroval nadškof Anton Stres. Ko je v homiliji nagovoril okoli 600 zbranih članov župnijskih pastoralnih svetov je doktor Stres med drugim dejal, da dejavnost vseh vernikov ni odvisna od števila duhovnikov, tudi če bi teh bilo preveč, potrebujemo dejavne vernike. Naš dvom in naš strah bi bil upravičen, če bi bili sami, če bi bilo vse odvisno samo od nas, če bi Cerkev bila naš podvig. Toda Cerkev je Božje delo, izšla je iz Jezusove prebodene strani in mi smo samo Jezusovi sodelavci. On in samo On je lahko potegnil potapljajočega se Petra iz valov in ga povedel s seboj v rešilni čoln. Samo vera vanj bo tudi nam dajala upanje, da bomo zdržali na razburkanih valovih našega časa.
Predstavniki vseh štirih naddekanatov – Kozjanskega, Savinjsko - šaleškega, celjskega in zasavskega so simbolično prinesli darove: zibelko, v kateri je bil slovenski šopek, oratorijsko knjigo, vrv (simbol bližine Boga in človeka) in srce.
Sobotno srečanje v Celju je bilo za člane župnijskih pastoralnih svetov dragocena vzpodbuda in priložnost za izmenjavo izkušenj o konkretnem načrtovanju aktivnosti, ki jih bodo do leta 2012 izvajali znotraj posameznih župnij s ciljem okrepiti sodelovanje vseh v pastoralnih strukturah in dejavnostih na ravni škofije, župnij ter združenj, okrepiti vzgojo mladine v veri, pomagati zakoncem in družinam, da bodo živele krščansko in v veri vzgajale otroke te pospeševati dobrodelnost.
(Jani)
ŠTUDIJSKI DEL
P. BRANKO CESTNIK: SODELAVCI:
Zvočni zapis
JANKO REZAR: MLADINA:
Zvočni zapis
SANDI KOREN: DRUŽINA:
Zvočni zapis
ROK METLIČAR: DOBRODELNOST:
Zvočni zapis
SVETA MAŠA
ŽUPNIK PRI SVETEM DUHU G. SREČKO HREN: POZDRAV TER UVOD V MAŠO IN KESANJE:
Zvočni zapis
NADŠKOF DR. ANTON STRES: HOMILIJA:
Zvočni zapis
Drage sestre in dragi bratje, dragi člani naših župnijskih pastoralnih svetov!
Najprej vas želim še enkrat pozdraviti in se vam predvsem iskreno zahvaliti za vse, kar ste pri tem našem načrtovanju do sedaj že storili.
Tukaj ste člani župnijskih pastoralnih svetov, izvoljeni kot najbolj dejavni člani naših župnijskih skupnosti. Dejavnost nas vernikov ni in ne sme biti odvisna od števila duhovnikov, češ - duhovnikov ni, pa moramo sedaj drugi verniki poprijeti za delo. Tudi če bi duhovnikov bilo preveč, potrebujemo vedno dejavne vernike. Kdor je kristjan, čisto preprosto ne more biti križem rok, ampak je poklican ne glede na to, koliko je duhovnikov, koliko jih ni; vsakdo izmed nas je poklican, da sodeluje pri poslanstvu nas vseh v naši Cerkvi.
Saj smo ravno v prvem berilu slišali, da so vsi člani Božjega ljudstva primerljivi z raznimi telesnimi deli, da ima vsakdo svojo nalogo, zato nima nihče pravice,da bi si mislil: kaj me briga, za to naj poskrbijo drugi. S krstom smo včlanjeni v Jezusovo skrivnostno telo in s tem smo postali vsi soodgovorni za to telo, ki je Cerkev. Vsakdo je soodgovoren na svoj način in članstvo v župnijskem pastoralnem svetu je še posebej zaznamovano s to odgovornostjo. Če vsi deli ali udje telesa delujejo, če so vsi zdravi, krepki in aktivni, je vse telo zdravo, tedaj normalno deluje in se razvija.
Škofija se navadno imenuje krajevna Cerkev in je torej tudi škofija Kristusovo telo v malem, kjer imamo vsi člani svoje naloge in odgovornosti. Zato smo si s pastoralnim načrtom zadali nalogo, da naredimo iz naše mlade celjske škofije dinamično, živo, dejavno, med seboj povezano skupnost, kjer si bomo znali pomagati, sodelovati, rekel bi - da bi si znali »podajati žogo« kot ena ekipa, in bomo v njej goreči, navdušeni misijonarji, ki bomo želeli tudi druge, ki so se mogoče oddaljili, ali pa sploh za Jezusa niso nikoli slišali, pripeljati v naše krščansko občestvo.
In pri tem je vsakdo poklican, da dá svoj prispevek in da sodeluje z Jezusom pri odrešenju sveta. Kajti to, kar delamo, to ni naša pobuda ali naša iznajdba, to ni naš podvig. Postali smo Jezusovi sodelavci in če pravimo, da smo člani Cerkve kot Kristusovega telesa, potem je glava tega telesa Jezus sam z vsem tistim, kar glava pomeni. Glava narekuje, glava vodi in upravlja delovanje celotnega telesnih delov. Glava ve, kaj je treba. Naša glava je vstali Gospod, ki vodi vso zgodovino, ko pravi: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil …« in to velja za vsakega od nas. On mora zato voditi naše misli, besede in dejanja, kakor molimo v rožnem vencu. In če jih vodi On, smemo računati seveda tudi na njegovo pomoč. To je potem podlaga za naše zaupanje. Saj nismo sami, saj ni vse odvisno samo od naših sposobnosti, zaupamo v vstalega Jezusa in v Svetega Duha, ki ga je po vstajenju ravno On poslal k svojim učencem.
Evangelij pa nam pripoveduje o dveh znanih dogodkih, ob katerih je zelo jasno vidi, česa se moramo izogibati in varovati pri tem našem sodelovanju z Jezusom.
V prvi del evangelija govori o tem, kako je Jezus pomnožil kruh. Ampak iz tistega apostolov z Jezusom zelo lepo pravzaprav brezbrižnost teh apostolov. Oni bi preprosto ljudi odslovili, naj gredo in si pomagajo, kakor vedo in znajo. Ko jim Jezus reče, naj jim dajo oni jesti, pravijo, da nimajo dovolj hrane. To je sicer res, le da se s tem prehitro sprijaznijo. Tudi mi velikokrat prehitro rečemo, da se ne da nič narediti. Ob pogledu na naše skromne možnosti zelo hitro odpovemo, kapituliramo, se vdamo. »Saj se ne da nič narediti ….« Kolikokrat tudi mi po naših župnijah rečemo tako. Seveda, marsikje položaj ni lahek. Ljudje se vere in Cerkve sramujejo, so mlačni, se za vero ne zmenijo ali jo celo zavestno zapuščajo. Spričo takega težavnega stanja je seveda najbolj pri roki izgovor, ki so ga pograbili tudi apostoli: Nič se ne da narediti. Je pač tak! Ampak to ni bila Jezusova misel in tudi danes to ni Jezusova misel.
Velikokrat bi se res ne dalo nič narediti, če bi morali in smeli zaupati samo nase, če bi mislili – kakor apostoli – da tudi Jezus ne zmore nič več kakor oni. Apostoli niso znali računati na Jezusa, sam jim je moral ponuditi svojo pomoč. Sam jim je moral dati vedeti, da je skupaj z njim mogoče narediti neprimerno več kakor če bi bili brez njega.
Potem, ko je Jezus naredil čudež pa tudi sam ni tistega kruha delil ljudem. Najprej je dal učencem, učenci pa množicam. To pomeni: Jezus želi delovati preko nas in z nami, če hočemo biti njegovi sodelavci, da sprejemamo od njega in dajemo naprej. Če delamo skupaj z Jezusom, se pravi, če naše prizadevanje spremlja tudi goreča molitev, vera in zaupanje vanj, tedaj lahko naredimo veliko več, kakor se nam na prvi pogled zdi. Ponesimo, drage sestre in dragi bratje, danes z našega srečanja to spoznanje, da kot Jezusovi učenci in prijatelji nimamo nikoli pravice reči, da se ne da nič narediti. Z Jezusom, z delom, ki ga spremlja goreča molitev, se da narediti veliko veliko več, kakor se na prvi pogled zdi naši človeški preudarnosti. Zato tudi smelo načrtujte svoje župnijske pastoralne načrte. Seveda človek ne sme biti naiven in prevelik optimist, ne sme biti nerealist, prav tako pa se ne sme bati smelih, drznih, pogumnih zamisli in načrtov. Vedno naj nas spremlja beseda, ki jo je angel rekel Mariji ob oznanjenju: »Pri Bogu ni nič nemogoče!« Z Bogom, z njegovo pomočjo, z delom, ki ga spremlja goreča molitev, vera in zaupanje tudi ni nič nemogoče.
Še bolj pa nam je pisana na kožo druga evangeljska zgodba. V svojem krščanskem življenju, v našem delovanju za napredek Božjega kraljestva in krščanske vere med nami, vsak dan bolj živo doživljamo, da tudi našo ladjico, ladjico naše družine, naše župnije, ladjico naše škofije in tudi celotne Cerkve premetavajo sovražni valovi. Tudi nam je veter javnega mnenja, veter naših časopisov, radia in televizije na splošno precej nasproten. Zato tudi nam danes tukaj najprej veljajo Jezusove besede: Bodite pogumni! - kakor je rekel apostolom. Danes smo prišli sem, ker smo pogumni in ker bi želeli biti še bolj, ker želimo danes tukaj nabrati poguma za jutri, ko bomo nadaljevali z načrtovanjem dela po naših župnijah, želimo si nabrati poguma za pojutrišnjem, ko bomo začeli delati in vse to uresničevati, pa bomo videli in opazili, da ne gre tako gladko, ko bomo mogoče doživeli prvi neuspeh, ampak - zaradi njega ne bomo odnehali, ne bomo rekli, da se ne da nič narediti. Poskušali bomo drugič, pa tretjič, pa mogoče celo desetič. Ne bomo izgubili poguma, ker je Jezus rekel: »Jaz sem!« Ta beseda 'Jaz sem! spominja na tisti »Jaz sem, ki sem«, kakor je sebe poimenoval Bog Mojzesu v gorečem grmu, s čimer je dal jasno vedeti, ne samo da je, ampak tudi, da trdno je, da je tisti edini, ki je v resnici je, ki tudi drži besedo, tako da se nanj lahko zanesemo. Ker Jezus je, ker je tisti, ki edini je in ki edini vedno bo, nobeno naše prizadevanje, nobeno naše delo za njegovo kraljestvo, noben trud, nobena ura ali dan, ki ga porabimo zanj, ni zaman.
Upam, da smo danes tukaj tako polni navdušenja, kakor apostol Peter, ki je hotel iti po vodi k Jezusu. Ampak jutri bomo mogoče začeli tudi mi hoditi po vodi, se pravi po njegovih poteh naših prizadevanj, ko bi radi prišli do njega, pa se nam bo mogoče kdaj neprijetno vgreznilo, ne bomo čutili tako trdnih tal pod sabo, kakor bi si želeli. Mogoče nas kdo ne bo razumel, veliko ljudi, na katere računamo, nam bo reklo, da nimajo časa, da bi z nami sodelovali za take stvari kot je Cerkev ali vera ali Bog, mogoče nam bo kakšen sodelavec kdaj kaj obljubil, potem pa iz tistega ne bo nič, in toliko drugih možnih razočaranj ko se bomo počutili čisto same, drugi nam pri našem načrtu ali naši zamisli mogoče ne bodo vedno sledili. Sami bomo in lahko bo tudi nas kakor Petra postalo strah. Če bomo začeli dvomiti, omahovati, se obotavljati, ali naj nadaljujemo ali naj odnehamo, se nam bo zgodilo točno tako kakor Petru. Začeli se bomo potapljati. Ampak pravi vzrok za brodolom ne bo zunaj nas ampak v nas. Niso zunanji valovi potopili Petra, oziroma ga začeli potapljati, ampak njegova notranja nestanovitnost, njegovi dvomi, njegova pomanjkljiva vera. Cerkvi niso nevarni zunanji nasprotniki, nevarni smo ji mi, če začne pešati naša vera, naše zaupanje in naša ljubezen, naš pogum, naša stanovitnost, naša zvestoba. Zato smo danes tukaj, da se tega zavemo in da prosimo Gospoda, da mu ne bi nikoli in nikomur od nas treba reči tako, kakor je rekel apostolu Petru: »Malovernež, zakaj si dvomil?« Tudi mi velikokrat opažamo, da je nasprotni veter močan, pa še kako močan. Tudi mi doživljamo lastno šibkost in nemoč. Ampak to ni odločilno. Odločilno je, da Jezus živi in da je z nami.
Naj še enkrat poudarim: Naš dvom in vsi naši strahovi bi bili upravičen, če bi bili sami, če bi bilo vse odvisno samo od nas, če bi bila Cerkev naš, samo naš podvig. Toda Cerkev je Božje delo, izšla je iz Jezusove prebodene strani in mi smo samo Jezusovi sodelavci. On in samo On je lahko potegnil potapljajočega se Petra iz valov in ga povedel s seboj v rešilni čoln. Samo vera vanj bo tudi nam dajala upanje, da bomo zdržali na razburkanih valovih našega časa.
To vero in to zaupanje, pogum in stanovitnost, drage sestre in dragi bratje, želimo danes okrepiti, zato smo sedaj zbrani pri sveti evharistiji. Z njo se spominjamo Jezusove zvestobe do konca, Jezusovega poguma in njegove ljubezni do Očeta in do nas vseh, od katere ga niti trpljenje in ne smrt nista mogla ločiti.
V prihodnjem letu, ki bo evharistično leto, se želimo še bolj okleniti ravno svete maše. To bo evharistično leto, da bomo sveto mašo, predvsem pa nedeljsko sveto mašo postavili v središče našega življenja in tudi v središče vseh naših pastoralnih naporov, načrtovanj, uresničevanj in prizadevanja. Šele tako bomo lahko dobivali moč Svetega Duha, Duha gorečnosti in požrtvovalnosti, stanovitnosti in moči do konca. In tako bomo uresničili, kar smo že ali še bomo zapisali v naše župnijske načrte.
Drage sestre in dragi bratje, naj sklenem z mislijo, s katero je apostol Pavel, ali katero je apostol Pavel napisal proti koncu svojega pisma Korinčanom, ki še posebej velja za nas in vam to njegovo - Pavlovo misel - zato s posebno ljubeznijo polagam na srce. Pavel pravi: »Zato, moji ljubi bratje (in sestre), bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15, 57). Zato, moji ljubi dragi bratje in sestre, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni - ne bo nikoli prazen. Amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)
PROŠNJE:
Zvočni zapis
DAROVI:
Zvočni zapis
UVOD V OČENAŠ:
Zvočni zapis
UVOD V POZDRAV MIRU:
Zvočni zapis
ZAHVALA PO OBHAJILU:
Zvočni zapis
P. BRANKO CESTNIK: OZNANILO:
Zvočni zapis
G. MIHA HERMAN: ZAHVALA IN POVABILO:
Zvočni zapis
NADŠKOF DR. ANTON STRES: ZAHVALA:
Zvočni zapis
Fotografije
