Tomaževa proslava

V mariborski stolnici je somaševanje vodil mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger, ob njem pa so bili še nadškof pomočnik dr. Anton Stres ter pomožna škofa dr. Jožef Smej in dr. Peter Štumpf, koprski škof msgr. Metod Pirih in pomožni škof dr. Jurij Bizjak, novomeški škof msgr. Andrej Glavan, murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek, ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik in stiški opat p. Janez Novak. Somaševali so tudi profesorji Teološke fakultete. Pri bogoslužju sta prepevala Mešani mladinski pevski zbor Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška ter Mešani pevski zbor študentov in študentk Teološke fakultete.

V homiliji je nadškof Kramberger spregovoril o Tomažu Akvinskem kot o služabniku veri in Cerkvi, obenem pa tudi pokazal na bl. Slomška kot ustanovitelja teološkega študija v Mariboru. Osvetlil je poslanstvo Teološke fakultete, ki je kot svetilnik, ki pomaga pri iskanju in spoznanju resnice. Pri tem študiju gre predvsem za »osvetljevanje vere z lučjo časa in razsvetljevanje časa z lučjo vere«.

Program s slavnostno akademijo se je nadaljeval v dvorani Zavoda Antona Martina Slomška na Vrbanski cesti 30. Po himni in pozdravnih govorih dekana Teološke fakultete, izrednega profesorja doktorja Stanka Gerjolja, gospe prorektorice mariborske univerze, prof. dr. Mejre Festić, prof. dr. Josipa Oslića, dekan Teološke fakultete v Zagrebu ter profesorja dr. Radovana Bigovića, predstavnika Teološke fakultete iz Beograda, je imel slavnostno predavanje nadškof pomočnik, nekdanji dekan Teološke fakultete, filozof, profesor dr. Anton Stres, ki je spregovoril o veri in razumu – »Fides quaerens intellectum«.

Študentka Ana Dežman je občuteno zapela pesem »Ni bilo zaman«, nato pa sta se študentki in študenta Teološke fakultete - Enote v Mariboru z recitalom izbranih Slomškovih besedil poklonili ustanovitelju Visoke bogoslovne šole v Mariboru, Antonu Martinu Slomšku. Po recitalu sta Eva Milošič in Cecilija Emeršič zaigrali »Sansaenovega« Laboda.

Osrednji dogodek Tomaževe proslave je podelitve diplom diplomantom Teološke fakultete. V minulem letu je na Teološki fakulteti diplomiralo 87 študentov, od tega na dodiplomskem visokošolskem strokovnem programu teologija 14, na dodiplomskem univerzitetnem enopredmetnem programu teologija 34, na dodiplomskem univerzitetnem dvopredmetnem programu teologija 13, na podiplomskem specialističnm študiju pastoralna teologija 10, na podiplomskem specialističnem študiju zakonska in družinska terapija 11. Diplomanti podiplomskega magistrskega študija so: magister Andrej Debelják - področje »Zakonska in družinska terapija«; magister Jurij Pavel Émeršič - področje »Teologija«; magistrica Polonca Majcénovič - področje »Zakonska in družinska terapija«. Diplomanta podiplomskega doktorskega študija pa sta: dr. Božidar Ogrínc iz religiologije in dr. Štefanija Krajnc-Vrečko iz teologije.

Diplomanti univerzitetnega dvopredmetnega programa prejmejo diplome na matičnih fakultetah, to je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in na Naravoslovno matematični fakulteti Univerze v Mariboru. Doktorja znanosti pa sta bila promovirana na Univerzi v Ljubljani.

Za slavnostno vzdušje med podeljevanjem diplom sta poskrbela glasbenika Eva Milošič in Samo Skralovnik, nato pa je študent Rok Trkaj na neobičajen in hudomušen način čestital z rapom.

Teološka fakulteta vsako leto podeljuje Tomaževe nagrade diplomantom za najboljše diplomske naloge. Za letošnje leto je senat Teološke fakultete na svoji seji, dne 16. februarja 2009 sklenil, da Tomaževe nagrade prejmejo trije kandidati. Mentorji so nato predstavili letošnje nagrajence in njihove naloge. Tomaževo nagrado je dobil Jurij Pavel Emeršič za magistrsko nalogo z naslovom: »Slovenski izseljenski duhovniki v primežu represivnih posegov 'ljudske oblasti' s poudarkom na ozemlju Zvezne republike Nemčije« – njegov mentor je bil izredni profesor, dr. Bogdan Kolar. Tomaževo nagrado je prejel tudi Marko Jeromel, za diplomsko delo z naslovom »Lazaristovski ljudski misijoni kot odgovor na potrebe časa« – mentor, docent dr. Peter Kvaternik in tretjo Sebastjan Kristovič, za diplomsko delo z naslovom »Pomen in smisel trpljenja pri Dostojevskem, Nietzscheju in Franklu« – mentor izredni profesor, dr. Branko Klun in somentorica, docentka, dr. Zdenka Zalokar Divjak. V imenu diplomantov je izrekel zahvalne besede Sebastjan Kristovič.

Priznanj pa ne prejmejo le študentje, ampak tudi profesorji. Letos so študentje že tretjič zapored izbrali NAJ-profesorja. Predsednik študentskega sveta Rok Vovk je razglasil, da je za NAJ-profesorja za študijsko leto 2008/09 bil izbran prof. dr. Miran Špelič OFM.

Poslovili so se z zavestjo, da so ob tem dogodku bili del nečesa velikega, nečesa, kar je raslo in se razvijalo 150 let, ter z željo, da naj Teološka fakulteta uspešno opravlja svoje poslanstvo tudi v prihodnje.
(različni viri in pir)

PRODEKAN DR. AVGUŠTIN LAH: POZDRAV IN UVOD V MAŠO IN KESANJE:
Zvočni zapis

MARIBORSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. FRANC KRAMBERGER: HOMILIJA: SV. TOMAŽ AKVINSKI (1225-1274)
Zvočni zapis

Sobratje v škofovski, duhovniški in redovniški službi, - diakoni, bogoslovci, sestre redovnice; - spoštovani predstavniki in zastopniki Univerze v Ljubljani in Mariboru in drugi odlični gostje, spoštovani zastopniki Teoloških fakultet iz drugih mest, - spoštovani profesorji, predavatelji, slušatelji in slušateljice, uslužbenci in uslužbenke naše fakultete v Ljubljani z njeno Enoto v Mariboru; - dragi bratje in sestre!

»Hvaliti hočem vrle može, naše očete … Bili so svetovalci s svojo razumnostjo in vidci vseh reči s preroškim darom; voditelji s svojimi sveti, s svojo bistroumnostjo, modri govorniki v svojih knjigah. … Napisali modre izreke … njihova pravična dela se ne pozabijo … Njihova slava ne ugasne, … njihovo ime živi od roda do roda. O njihovi modrosti pripoveduje občina in njihovo slavo oznanja skupščina« (prim. Sir 44, 1-7.10-15). Te besede smo slišali v današnjem prvem berilu. Tako se je starozavezni pisatelj s slavo in hvalospevom oddolžil prednikom, zaslužnim možem, očetom naroda.

Če veljajo te besede Svetega pisma za katerega teologa, veljajo za sv. Tomaža Akvinskega: bil je učitelj in svetovalec s svojo razumnostjo, teološki videc s preroškim darom, govornik v svojih knjigah, njegov spomin ostane, njegovo ime živi, njegova dela se ne pozabijo.

Za cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je Tomaž Akvinski prvi, ki si je zaslužil naslov »doctor Ecclesiae« (cerkveni učitelj, Pij V. 1567). Kmalu po njegovi smrti (od 1312) so ga teološki učitelji imenovali »doctor universalis« (učitelj vseh in vsega). Leta 1880 je papež Leon XIII. s posebno okrožnico določil, da vse katoliške visoke teološke šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in v tem dokumentu ga je imenoval »doctor angelicus« - učitelj učiteljev, mojster vseh mojstrov -, ker je vse teološko učenje zbral, združil, uredil v čudovit sistem. Od takrat naprej je zavetnik vseh teoloških visokih šol. Kot mojster in prvak sholastičnih teologov je ves miselni svet obogatil z novim spoznanjem v filozofiji in teologiji, Cerkvi pa je dal neprecenljive spise trajne vrednosti. Filozofija (modroslovje) ga je vodila od stvari k Stvarniku – Bogu, teologija pa od Boga k stvarem, k najodličnejši ustvarjenini – človeku. To je Tomaž Akvinski!

O njem je zapisal sedanji papež Benedikt XVI. še kot kardinal Ratzinger: Tomaž je pronicljiv mojster logike in kritike, dosledni učitelj in uresničevalec etike, nenadkriljiv »doctor ontologiae« - nauka o bivajočem -, klečeči pisec teodiceje - nauku o Bogu -, in pesniški častilec sv. evharistije, saj je sestavil čudovite himne in molitve v čast Sv. Rešnjemu Telesu ali sv. evharistiji, ki je vrhunec liturgije in srce krščanstva. To je Tomaž Akvinski!

Bratje in sestre! Letos obhajamo praznik tega teološkega prvaka zavetnika vseh teoloških fakultet izjemoma zopet v Mariboru. Zakaj? Lansko leto smo obhajali 780-letnico ustanovitve lavantinske škofije (1228) in zrli njeno bogato, hkrati pa razburkano zgodovino. Spominjali smo se tudi 40-letnice ponovnega delovanja Teološke fakultete v našem mestu. Letos pa poteka - kakor smo že slišali v uvodu - 150 let, odkar je škof Slomšek prestavil škofijski sedež od Šent Andraža na Avstrijskem Koroškem v Maribor, v mesto, ovenčano z vinsko trto, kakor ga je sam imenoval. Za to njegovo delo mu ne bomo nikoli dovolj hvaležni.

S tem dejanjem se je Slomšku posrečilo zbrati vse Slovence ob Dravi in Muri, se pravi Slovence na Spodnjem Štajerskem v novo slovensko škofijo. S tem dejanjem je rešil nad 200.000 Slovencem jezik, vero, kulturo, dom in rod. S tem dejanjem je Slomšek že zarisal na zemljevidu Evrope našo severno mejo in postavil mejnike tako trdno in globoko, da jih nista mogli izruvati in prestaviti niti prva niti druga svetovna vojna. S tem dejanjem je Slomšek posredno omogočil, da se je kakih 60 let pozneje lahko pridružilo slovensko Prekmurje matičnemu ozemlju. Upravičeno so strokovnjaki za našo zgodovino zapisali: »Slomšek kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto v slovenski zgodovini za Cirilom in Metodom« (dr. Fr. Kidrič, Narodna enciklopedija IV, 245; SBL X, 379). In s tem dejanjem pa si je Slomšek omogočil, da je lahko v novem škofijskem središču ustanovil Visoko teološko šolo, ki je bila - kakor smo že tudi slišali - prva visokošolska ustanova v Mariboru in kot taka začetek ali predhodnica sedanje Mariborske univerze.

Iz Maribora, novega škofijskega središča in duhovnega žarišča je Slomškova škofija, sedaj mariborska metropolija 150 let uresničevala versko, teološko, pastoralno in prosvetno poslanstvo po duhovnikih, ki jih je vzgajala v bogoslovju in izobraževala v teološki šoli, ki ju je Slomšek priklical v življenje. Po 150 letih lahko rečemo, da so lavantinski – mariborski duhovniki, kljub vmesni prekinitvi (1940-1968; 28 let) obeh ustanov v času 2. svetovne vojne in pa v času neurejenih razmer po njej, ostali zvesti Slomškovi zamisli in njegovemu duhu. Vedno se je uresničevalo načelo: »Iz ljudstva za ljudstvo!« Iz ljudstva so prihajali duhovniki, z ljudstvom so čutili, za svoje ljudstvo delali, zanj in z njim trpeli, ga učili in tudi narodnostno budili.

Slomšek se je namreč zavedal, da ima premestitev škofijskega sedeža svoj pomen le, če nova škofija dobi svoje bogoslovje in teološko šolo, kajti teologija ali teološka znanost zavzema nanadomestljivo mesto med znanostmi v vsakem času, tudi danes, tudi v slovenskem narodu. Naj zagovorniki materialističnega, tostranskega svetovnega nazora še tako glasno govorijo »o premaganem stališču teologije«, naj se še tako trudijo izključiti jo iz vrst sodobnih znanosti, kakor tudi vero iz sodobnega javnega življenja, ostaja vendarle dejstvo, da prav v sedanjem času silijo v ospredje verska vprašanja, ki zahtevajo odgovore. Kakor namreč vera v nekem pogledu posega v vse panoge človeškega življenja in delovanja, tako se tudi vse znanosti na neki način dotikajo teologije. Na znanstvenem areopagu ima teologija svoje mesto, ker prinaša luč v tista eksistenčna vprašanja, ki si jih človeštvo postavlja od sive davnine.

Prav zato si je Slomšek z vsemi močni prizadeval ustanoviti v novi škofiji Visoko teološko šolo, in uspel je. 14. oktobra 1859, se pravi pred 150 leti je po opravljenih duhovnih vajah to šolo v Mariboru sam tudi odprl. In ob tej priložnosti je imel inavguralni govor, ki ostane merodajen in pragmatičen tudi za naš čas. Za naslov si je izbral Pavlove besede: »Nič ni tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7) in še besede psalmista: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps 127,1).

Prav bo, bratje in sestre, da se ob današnji slovesnosti oglasi sam Slomšek s takrat izrečenimi besedami. Takole je dejal: »Trije kraji so mi najljubši in najdražji v celem obsegu naših dežel; … prvi, starodavni Oglej, zibelka krščanstva za naše dežele; drugi staročastiti Salzburg, drevesnica apostolskih mož; in tretji, novovstali Maribor, ki naj bo za naprej vzgajališče apostolskih delavcev za dragocen vinograd Gospodov, za prelepo Lavantinsko škofijo … Kar sta bila Oglej in Salzburg za svoj čas, to naj bo za naše in bodoče čase Maribor za našo škofijo: cvetoča drevesnica kreposti in učenosti, izobraževališče za glasnike, ki bodo z veselim oznanilom evangelija širili srečo in blagoslov … od karantanskih snežnikov do ravnin stare Panonije« (Spomenica ob 70-letnici, MB 1929, str. 5-6).

In v drugem delu svojega govora Slomšek podaja smernice ali »načela, ki naj bodo učiteljem in slušateljem zvezde vodnice« (ib. str. 6) - kakor je sam zapisal. Na kratko je opisal pomembnost posameznih teoloških predmetov, a potem nadaljuje: »temelj vsega, skala, na kateri teološka znanost stoji, in na kateri hočemo zidati, je trdna, neomahljiva vera, ne kaka moderna, medla, samovoljna vera, ki se vedno obrača po duhu časa, ki vzgaja le kristjane po imenu in iz duhovnika dela šarlatana (šušmarja), marveč močna vera, ki gore prestavlja, - vera, za katero sta naša domača škofa Maksimilijan Celjski in Viktorin Ptujski, dala življenje, ter s svojo krvjo namočila zemljo, ki nam je dana za obdelovanje … Krepost in znanost bodi ščit naše hiše, ki naj bo drevesnica čednosti in učenosti za ljubo mater Lavantinsko škofijo« (ib. 6.9). Tako Slomšek v tem svojem otvoritvenem govoru pred 150. leti.

Programatična in za vse čase veljavna je tudi Slomškova konsideracija ali premišljevanje (z naslovom: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj«; Jn 15, 12) bogoslovcem ob začetku akademskega leta 1861/62. Gojencem, bodočim duhovnikom je priporočal trojno ljubezen: do Katoliške cerkve, do domače škofije, do domovine. Iz obeh govorov spoznamo, v kakšnem duhu je Slomšek ustanovil Visoko teološko šolo. Oba govora sta nekako njegova duhovna oporoka. Njuno vsebino pa je povzel v kratko, jedrnato vodilo, ki ga je zapisal v pravilnik svoje ustanove: »… ut pii et docti Ecclesiae ministri educentur«, to pomeni, da bi se vzgojili v pobožne in izobražene služabnike Cerkve (par. 72).

Bratje in sestre, spoštovani gostje! Vse to imamo danes, na praznik sv. Tomaža Akvinskega, zavetnika teoloških šol v spominu, pri tem jubilejnem slavju v Slomškovi stolnici in ob njegovem grobu. Zaradi vsega tega je letošnja Tomaževa proslava tukaj, v Mariboru, pri njem.

Praznik Tomaža Akvinskega pa je vsakoletna priložnost, da se zahvalimo. Najprej Bogu, ki po svoji previdnosti vodi zgodovino vsakega naroda, tudi našega naroda, zgodovino vsake krajevne Cerkve, tudi Cerkve na Slovenskem in njene Teološke fakultete v Ljubljani z Enoto v Mariboru. Poznana nam je ta zgodovina.

In tej zahvali pridružujem zahvalo v imenu odsotnega velika kanclerja, ljubljanskega nadškofa metropolita mons. Alojza Urana in tudi v imenu celotne Slovenske škofovske konference, se pravi vseh slovenskih škofov: - ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; - ministrstvu za šolstvo in šport; - vodstvu ljubljanske Univerze, pa tudi mariborske Univerze za njeno sodelovanje; - zahvala naj velja tudi velikemu kanclerju, ki je te dni na okrevanju po operaciji; - v njegovem imenu pa se posebej zahvalim dekanu Teološke fakultete, obema prodekanoma (v Ljubljani in Mariboru), profesorjem, predavateljem, Tajništvu fakultete in vsem uslužbencem, uslužbenkam, da s čudovito odgovornostjo in čutom odgovornosti do slušateljev in Cerkve na Slovenskem opravljajo svoje poslanstvo, posebej velja zahvala tistim, ki z nemajhnim naporom opravljajo učiteljsko službo na obeh mestih, v Ljubljani in Mariboru.

Tako vas sedaj, bratje in sestre, povabim, da to jubilejno evharistično slavje nadaljujmo s prošnjo, naj delo naše Teološke fakultete spremlja obilen Božji blagoslov in priprošnja sv. Tomaža Akvinskega. Amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

PROŠNJE ZA VSE POTREBE:
Zvočni zapis

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF DR. ANTON JAMNIK: UVOD V OČENAŠ:
Zvočni zapis

MURSKOSOBOŠKI ŠKOF DR. MARJAN TURNŠEK: UVOD V POZDRAV MIRU:
Zvočni zapis

---

TOMAŽEVA PROSLAVA - SLAVNOSTNA AKADEMIJA
VRBANSKA ULICA 30, ZAVOD ANTONA MARTINA SLOMŠKA, DVORANA

MARIBORSKI NADŠKOF POMOČNIK DR. ANTON STRES: »FIDES QUAERENS INTELLECTUM«:
Zvočni zapis