Slovesna maša ob prvi obletnici smrti nadškofa Perka

20.02.2009 18:30: Ljubljana – stolnica sv. Nikolaja

V ljubljanski stolnici je bila v petek, 20. februarja 2009 ob 18.30 slovesna maša ob prvi obletnici smrti upokojenega beograjskega nadškofa in metropolita dr. Franca Perka. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran.

Dr. Franc Perko je bil za beograjskega nadškofa imenovan decembra 1986. V Beogradu je nasledil rojaka nadškofa Alojzija Turka. Marca 2001 je odšel v pokoj in se vrnil v Slovenijo, v Samostan sester sv. Križa v Mali Loki, kjer je bival že pred odhodom v Beograd. Zadnja leta je na razne načine pomagal Cerkvi na Slovenskem in si predvsem prizadeval za spravo. Umrl je 20. februarja 2008 v Duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani.
(pIR)

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT TER PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE MSGR. ALOJZ URAN: UVOD V MAŠO IN KESANJE:
Zvočni zapis

Spoštovani sobratje v duhovniški in diakonski službi, dragi bogoslužni sodelavci, spoštovani sorodniki pokojnega nadškofa Franca Perka in vsi, ki ste nocoj tukaj zbrani pri tej sveti maši ob prvi obletnici smrti upokojenega beograjskega nadškofa Franca Perka. Tako, kakor je vse svoje življenje usmeril k Bogu in s Kristusom daroval svoje življenje kjerkoli je bil in deloval, tako upamo, da je njegovo umiranje s Kristusom tudi zagotovilo vstajenja z Njim, njegove večne slave in sreče. Vendar pa nikoli ne vemo kako je kdo izpolnil tisti načrt, ki ga je imel Bog z njim. Zato vedno prosimo za vse naše pokojne brate in sestre, da bi tudi naša molitev in daritev s Kristusom bila očiščenje in rešitev duš iz vic.

Bodimo povezani z vsemi tistimi za katere je pokojni nadškof Perko živel in opravljal svojo službo duhovnika, profesorja na teološki fakulteti, nadškofa, predvsem pa velikega spoznavalca in pričevalca za Kristusovo resnico. In obžalujmo vse svoje grehe.
(po zvočnem zapisu: pIR)

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT TER PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE MSGR. ALOJZ URAN: HOMILIJA:
Zvočni zapis

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

\20. februarja 2008 je odšel v večnost naš dragi pokojni beograjski nadškof Franc Perko, ki je, posebej v zadnjih letih svojega življenja živel tukaj med nami, daroval svoje trpljenje in pričeval za globoko vero, ki jo je nosil s seboj - od svoje družine naprej.

Na dan, ko smo se od njega poslavljali (23. februarja 2008), je ugasnilo tudi življenje našega nekdanjega predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška. Njuni življenjski poti sta bili na videz daleč narazen, vendar pa imata tudi veliko skupnega.

Oba sta imela verni materi. Perkova je izmolila duhovniški poklic, Drnovškova ga je kot otroka pogosto vodila na Zasavsko sveto goro, na božjo pot, kakor mi je sam povedal pred štirimi leti. S kasnejšimi odločitvami pa sta se poti oddaljili. Perkova je ostala premočrtna z družinsko usmeritvijo in v nasprotju z »naprednim« političnim sistemom, Drnovšek pa se je odločil za »moralno politično neoporečnost«, kjer je bila vera opij ljudstva in Cerkev reakcionarno nasprotje naprednemu sistemu. Oba sta dosegla odgovorno mesto na svoji poti. Perko je postal duhovnik, profesor in doktor duhovnih znanosti in nadškof, Drnovšek pa doktor svetnih znanosti in se usmeril v politiko. Duhovna pot je Perka vodila najprej v številna nasprotovanja s strani političnih oblasti, na služenje vojaškega roka in takoj zatem v ječo, zaradi dveh nedolžnih šal. Dobil je pet let strogega zapora. Odsedel jih je tri. Vendar to ga ni strlo, ampak ga je utrdilo v prepričanju, da je njegovo poslanstvo za resnico in pravico potrebno, čeprav boli. Lahko bi rekli z današnjo Božjo besedo, da je zelo globoko okusil babilonski načrt človeka, ki hoče brez Boga ali celo proti Bogu uresničiti raj na zemlji. Janez Drnovšek je izbral politično kariero, ki se je hitro in strmo vzpela na sam vrh jugoslovanskega in nato slovenskega političnega življenja. Oba sta bila v ključnih trenutkih skupaj v Beogradu: nadškof in predsednik Jugoslavije. Oba sta se trudila za reševanje težkih vprašanj. Kako dramatično je bilo v trenutku, ko so z več letališč v Jugoslaviji vzletela bojna letala z namenom, da bombardirajo Slovenijo. Malo pred tem je na vrata nadškofije v Beogradu potrkal Drnovšek in nadškofu Perku sporočil: »Slovenijo bodo bombardirali!« Vendar je nadškof odgovoril: »Ne bodo je. Sem že posredoval na najvišjih mestih pri NATU in so obljubili ukrepanje!« Letala so se obrnila nazaj. Perko je tudi v najtežjih časih ostal z ljudstvom in v težkih trenutkih posredoval za vse. Bolezen pa je napredovala pri obeh in ju spreminjala. Perko je z globoko vero sprejel trpljenje iz Božjih rok in hrepenel, - toliko krat poudarjal - po srečanju z Očetom. 20 let mlajši Drnovšek pa je poskusil vse svetovne možnosti za ozdravljenje in podaljšanje življenja. Toda v miselnem sistemu je spoznaval nove dimenzije in jih posredoval v javnost. Spominjam se srečanja, ko me je predsednik skupaj s Perkom povabil na prijateljski obed. Sami trije smo bili. Koliko globokih in pomembnih vprašanj se je odprlo v tistih trenutkih, tudi o zadnjem smislu našega bivanja. Kako pozorno je predsednik poslušal biblično modrost. Prosil je, naj mu posredujemo Sveto pismo. In v naslednjih mesecih se je večkrat pojavila kakšna njegova misel povezana s svetim pismom in z bistvom krščanstva. Upam, da je Bog v svoji usmiljeni ljubezni obe poti zbližal in da danes oba že na najgloblji način spoznavata in doživljata bistvo Življenja.

Tudi moje življenje je bilo po Božji previdnosti prepleteno z življenjem nadškofa Perka. Večkrat sem pripovedoval svojo življenjsko odločitev. Ko sem kot maturant ministriral na Šmarni gori leta 1964 pri maši, ki jo je daroval gospod Franc Perko - takrat kot profesor in je poznal mojo študijsko odločitev in me je po maši kar naravnost vprašal: »Lojze, ali misliš, da si se ti prav odločil?« Lahko rečem danes, ko gledam iz večje razdalje, da so bile te besede zame življenjskega pomena. Bil je takrat Božje orodje za mojo življenjsko odločitev.

Bogu se zahvaljujemo za vse, kar je po življenju in pastirski službi nadškofa Perka dopolnil za Cerkev, za slovenski in srbski narod. V Cerkvi je vselej veljal za široko razgledanega teologa, dialoško odprtega predavatelja in zavzetega ekumenskega delavca. Poznali smo ga kot velikega človeka, odličnega učitelja, izrednega pričevalca vere, dobrodušnega in prijaznega sogovornika, predvsem pa kot borca za resnico in pravico. Morda se spominjate njegovega nastopa pri omizju, ko je s takšno globoko srčnostjo povedal veliko resnico o opranih možganih mnogih ljudi. Neutrudno je spodbujal vse, da bi pogledali na zgodovino z očmi resnice, z očiščenim spominom, s srcem vere, pa tudi s pogumom.

Spominjam se nekega dogodka, ko sva skupaj potovala v Valamo na Finskem, kjer je bilo srečanje predsednikov evropskih škofovskih konferenc, jaz sem takrat bil kot namestnik nadškofa Rodeta, in sva se pogovarjala tudi o vojni na Balkanu. Posebno v Bosni je takrat bila tako strašna vojna, strašno sovraštvo. Sem ga vprašal, kaj misliš, kako je mogoče, da se med ljudmi, ki so skozi več stoletij živeli v strpnosti, v miru, celo znotraj iste družine, v štirinajstih dneh naredi takšno sovraštvo, da se v lastni hiši med seboj pobijajo. In takrat je malo pomislil, pa je rekel: ali se ne spomniš, kako je bilo pri vojakih? Koliko je bilo kletve, vse je bilo prekleto, od zemlje in sonca in »hleba in majke i oca«. In če človek s kletvijo izganja Boga iz svoje srede ne ostane praznina, ampak na njegovo mesto pride nekdo drug, Satan. In to kar se dogaja na Balkanu, je bilo mogoče razumeti samo v tej luči. Da je zlahka deloval hudobni duh v vseh teh strahotah.

Po nadškofovskem služenju v Beogradu je takole »pogledal« v prihodnost: »Če bo rasla zavest, da smo vsi kristjani ena Kristusova Cerkev, bodo počasi izginevale tudi druge razlike, ki niso tako pomembne.«

V oporoki je nadškof napisal: »Bogu se zahvaljujem za vse milosti, zlasti za milost duhovništva. Njemu in njegovemu neizmernemu usmiljenju se izročam, ko se poslavljam od zemeljskega življenja. Želim, da se z vsemi prijatelji in znanci srečamo v hiši nebeškega Očeta.«

Sedaj se s teboj tudi mi, dragi Franc, zahvaljujemo za tvoje pastirsko služenje Katoliški Cerkvi, za tvojo molitev, za jasno besedo v iskanju resnice. S teboj se Gospodu priporočamo za dar miru in edinosti v Svetem Duhu za vsakega izmed nas, za naše skupnosti, za našo domovino, za vso družino narodov, da bi že na tej zemlji mogli okušati lepoto Božjega kraljestva.

Bodi naš priprošnjik za vse!
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

PRELAT JOŽE LAP, STOLNI PROŠT IN ŽUPNIK: UVOD V POZDRAV MIRU:
Zvočni zapis

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT TER PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE MSGR. ALOJZ URAN: SKLEPNI NAGOVOR:
Zvočni zapis