Slovesna maša ob prazniku lurške nedelje in svetovnem dnevu bolnikov

15.02.2009 10:00: Brestanica

Ob svetovnem dnevu bolnikov so v nedeljo, 15. februarja 2009 ob 10 uri praznovali tudi v župnijski cerkvi in baziliki lurške Matere Božje v Brestanici. Na tako imenovano lurško nedeljo je tam slovesno mašo daroval apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Santos Abril y Castelló.

Lansko leto je prišlo v Brestanico ob 150 letnici lurških prikazovanj kar veliko romarjev - Brestanico imenujejo tudi »slovenski Lurd«. To obletnico pa so povezali tudi s 100 letnico začetka gradnje cerkve v Brestanici, Obisk apostolskega nuncija v nedeljo, 15. februarja 2009 je bil pravzaprav sklep jubileja, obenem pa je bil tokratni obisk apostolskega nuncija sploh prvi v vseh teh letih.

Gospod župnik Jože Špes je v pozdravu poudaril ta jubilej in ob tem povedal, da je papež Pij XI. leta 1929 tej cerkvi podaril naslov »mala bazilika« in takratni mariborski škof Andej Karlin je njegov odlok razglasil na mali šmaren. V tem času se še ni zgodilo, da bi to baziliko obiskal zastopnik svetega očeta. To je torej bil prvi obiska apostolskega nuncija.

Nato je apostolski nuncij v homiliji nanizal nekaj zgodovinskih podatkov o Lurdu in o brestaniški baziliki ter nakazal verski in duhovni pomen lurških prikazovanj pa tudi pomen brestaniške - rajhenburške lurške bazilike in zaželel: »Naj bo rajhenburška lurška bazilika tak kraj vere in zaupanja, kjer si bo vsakdo upal izpovedati svojo stisko in bolečino, in bo mogel doumeti kako zelo ga Bog ljubi kljub vsemu, kar ga je doletelo v življenju.«
(pIR)

APOSTOLSKI NUNCIJ V REPUBLIKI SLOVENIJI MSGR. SANTOS ABRIL Y CASTELLÓ: HOMILIJA:
Zvočni zapis

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Z velikim veseljem sem sprejel povabilo vašega gospoda župnika, da pridem sem v Brestanico ter vodim zaključno jubilejno slavje ob 150-obletnici prikazovanj v Lurdu in ob stoti obletnici vaše župnijske cerkve. Ob branju zgodovinskega opisa o gradnji vaše cerkve sem imel vtis, da gre za izredno lepo in veliko cerkev; sedaj sem o tem popolnoma prepričan. Upravičeno jo imenujete slovenski Lurd, tako zaradi njene velikosti in lepote kot tudi zaradi posebne povezanosti, ki obstaja med kipom Matere Božje na vašem glavnem oltarju in samo lurško votlino v Lurdu, kjer je bil kip 26. septembra 1910 tudi blagoslovljen. Verjetno ni veliko cerkva v Sloveniji, ki bi se lahko ponašale s podobnimi podatki. Takšno duhovno in arhitekturno bogastvo je za vaše župnijsko občestvo razlog veselja in ponosa, pa tudi odgovornosti za ohranjanje duhovnega poslanstva, ki ga je Marija sporočila svetu po mali Bernardki.

»Pojdi in povej mojim duhovnikom na pridejo na ta kraj v procesiji in naj se na tem kraju postavi kapela,« je 2. marca leta 1858 Marija dejala Bernardki. Vi, dragi bratje in sestre, ste to naročilo, v veri in želji, da bi se Marijine besede uresničile, realizirali ob petdeseti obletnici prikazovanj. Že leta 1908 ste blagoslovili temeljni kamen tega svetišča. Naj bo zato kot lurška tudi ta bazilika kraj, kamor boste prihajali od blizu in daleč, da bi znova prisluhnili sporočilu nebeške Matere, ki ni drugega kot klic k molitvi in spreobrnjenju. Tudi Slovenija še kako potrebuje slovenski Lurd, kraj vere, molitve in zaupanja, kjer se človek lažje odpre sam sebi in Bogu. Rad verjamem, da velja tudi za to Marijino baziliko, kar je papež Janez Pavel II. dejal o romarskih središčih v Južni Ameriki, da so to »kraji, ki jih je posvetila stoletna pobožnost vernega ljudstva.« Želim si, da bi se v tem svetišču vsi naučili, da smo tu na zemlji kot na prehodu in da romamo proti dokončnemu prebivališču.

Ko je Marija v Lurdu majhni, revni in neuki Bernardki razodela svoje ime: »Jaz sem Brezmadežno spočetje,« ji je s tem sama razodela kakšno izredno in neizmerno milost ji je naklonil Bog s tem, da je bila spočeta brez madeža izvirnega greha. Marija je v človeškem rodu tista žena, ki je svoje življenje zares popolnoma - ''glej dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi'' - izročila Bogu in bila izbrana, da posreduje človeško življenje večnemu Božjemu Sinu. Ona je zares podoba novega človeštva. Ko se popolnoma izroči Bogu, nam v resnici pokaže, kako zelo je svobodna in da njena svoboda temelji na priznavanju svoje resnične vrednosti. Ta svoboda ni le nek Marijin privilegij. Ona nam je nakazala smer in odprla pot, na kateri lahko tudi mi, žene in možje enaindvajsetega stoletja, doživimo uresničenje svoje svobode.

»Razmišljati o Marijinem brezmadežnem spočetju,« je dejal papež Benedikt v letošnji poslanici za dan bolnikov »pomeni dopustiti, da nas nagovori njen »da«, ki je njo tako čudovito pridružil poslanstvu Kristusa, Odrešenika človeštva; pomeni dopustiti, da nas Marija prime za roko in vodi, da bi tudi mi izrekli svoj »zgodi se« Božji volji z vsem svojim bitjem, bodisi v veselju, bodisi v trpljenju in razočaranjih, v zavesti, da preizkušnje in trpljenje obogatijo smisel našega zemeljskega romanja.«

Izročiti, oziroma izročati svoje življenje Bogu pomeni najti pot prave notranje svobode, ki ne živi več pod pritiskom reklam, tržnega gospodarstva, mode, časopisnih novic, televizije in interneta, ampak izbrati za kompas svojega življenja Božjo besedo in njegovo voljo, ki se nam javlja po dogodkih in okoliščinah življenja. Samo tedaj, ko se človek resnično začne odpirati Bogu, postane on sam, in ponovno najde svoj izvorni poklic osebe, ki je ustvarjena po Božji podobi.

V sredo, 11. februarja, smo praznovali svetovni dan bolnikov, ki je še na poseben način povezan s praznikom lurške Matere Božje. Zdravje in bolezen sta del našega življenja. Pravilno ju moremo razumeti in živeti le v luči smisla življenja, ki je, res, neločljivo povezan s smrtjo in bolečino, pa tudi z upanjem na prihodnje življenje, vsaj za kristjana.

Današnja družba in kultura se zdita, na prvi pogled, izredno humani. Vsepovsod se govori, piše, diskutira in brani človeka in njegove temeljne pravice. Pa je res tako? V sosednji Italiji so še vedno zgroženi nad nasilno smrtjo 38-letne Eluane, ki ji je bila pred enim tednom povzročena smrt z namerno odtegnitvijo hrane in vode. Ta mlada žena, čeprav 17 let v vegetativni komi, je živela popolnoma neodvisno od vsake medicinske aparature. Torej je bila njena smrt povzročena nasilno, ker si je nekdo vzel to pravico. Zato nas papež Benedikt v svojih nagovorih opozarja, da je dolžnost kristjanov, da odgovarjamo na vprašanja o globinskem smislu življenja, smrti in trpljenja na osnovi vere in živega odnosa z Jezusom Kristusom.

Tako je v enem od svojih nagovorov, pred kratkim, dejal: »Življenje je skrivnost, ki že sama po sebi terja odgovornost, ljubezen, potrpežljivost in dobrohotnost od vsakega posameznika in od nas vseh. S toliko večjo ljubeznijo pa je treba obdati tistega, ki je bolan. Mi kristjani najdemo v Kristusu odgovor na neznanko bolečine in smrti. Prav udeležba pri sveti maši (tako kot mi sedaj tukaj) nas potopi v skrivnost njegove smrti in vstajenja.«

Naše življenje je poslanstvo, ki smo ga prejeli od Boga in ga želimo z vsem dostojanstvom izvršiti in napolniti z dejanji ljubezni do Boga in do bližnjega. Zaradi tega bi morali biti veseli, da nas Bog s svojim stvarjenjem tako visoko ceni in spoštuje celo našo svobodo. Res je, da zaznavamo še mnoge težave, kot na primer trpljenje, ki nam zastavlja resna vprašanja. »Ta vprašanja,« pravi papež, »zgolj na človeški ravni ne najdejo ustreznih odgovorov, kajti bolezen, trpljenje in smrt ostajajo v svojem pomenu nedoumljive za naš razum. Tu pa nam pride na pomoč vera, ki nam pomaga dojeti, da je življenje lepo in vredno da ga živimo v polnosti tudi takrat, ko nastopi bolezen. Bog je ustvaril človeka za srečo in za življenje; bolezen in smrt pa sta prišli na svet kot posledica greha. Toda Gospod nas ni prepustil samih sebi« (Benedetto XVI., Discorso).

Beseda svetega očeta nam vliva upanje, tako kot današnji evangeljski odlomek, ki nam ga je zapisal evangelist Marko. Gobavec je bil v Jezusovem času človek, ki je moral že od daleč vpiti "nečist, nečist,'' če se mu je kdo približeval, in ga tako opozoriti na nevarnost, ki mu je pretila. Nekega dne pa se je v tem gobavcu nekaj zganilo. Odločil se je, da ne bo več klical ''nečist, nečist'' saj s tem le še bolj ponižuje sebe in se zapira v lastno nesrečo. Odšel je k Jezusu in že na daleč klical k njemu, nato pa ga na kolenih prosil: »Če hočeš me moreš očistiti.« Ta gobavec, je dojel, da je Jezus, o katerem je slišal govoriti, drugačen kot so drugi ljudje, da mu pred njim ni treba bežati, da k njemu lahko pride tak kot je, ne da bi se še dodatno poniževal s klicem ''nečist, nečist.'' Gobavec ne le želi, ampak verjame, veruje, da ga Jezus more očistiti. In kakšno je Jezusovo čutenje, pred klicem gobavca? »Gobavec se mu je zasmilil.« Da bi mu Jezus pokazal, kako sodoživlja njegovo stisko, »se ga je dotaknil in dejal 'bodi očiščen'«. Morda je najgloblje sporočilo današnjega evangelija, ki bi moralo nagovoriti tudi naše srce prav to, da se Jezus dotika bolnih, nebogljenih, tistih, ki mu zaupajo in ga kličejo na ves glas. Naj bo rajhenburška lurška bazilika tak kraj vere in zaupanja, kjer si bo vsakdo upal izpovedati svojo stisko in bolečino, in bo mogel doumeti kako zelo ga Bog ljubi kljub vsemu, kar ga je doletelo v življenju.

Dragi bratje in sestre. Marija, mati bolečine, ki je bila tesno pod križem nas uči, da se nikoli ne smemo ločiti od njenega Sina, ampak Mu moramo kot dobri kristjani vedno ostati zvesti, da bomo tako dospeli do sreče vstajenja. Njej se izročimo in jo prosimo: »Daj nam ponižno in velikodušno srce, da bomo sprejemali vsako človeško življenje. Naredi nas pogumne za obrambo življenja, neutrudne v prizadevanju za vrednote, modre in zavzete pri vzgoji mladih, da bodo to živeli. Marija, zdravje bolnikov, obišči in tolaži nas v naših bolečinah in nas nauči zaupanja v tvojega Sina, Križanega in Vstalega za naše odrešenje.« Amen. (Molitev za dan bolnikov).