Praznik vseh svetih

Zvečer je na Žalah potekalo še tretje molitveno srečanje mladih z nadškofom Uranom z geslom »Enkratnost tvojega življenja - Verujemo, da je Jezus umrl in vstal«. Besedno bogoslužje in češčenje Najsvetejšega je bilo v cerkvi Vseh svetih, nato pa molitev ob grobovih ljubljanskih škofov in duhovnikov.
(pIR)

SPOMENIK PADLIM V VOJNI ZA SLOVENIJO:

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT MSGR. ALOJZ URAN: NAGOVOR:
Zvočni zapis

---

CERKEV VSEH SVETIH: MAŠA:

GENERALNI VIKAR LJUBLJANSKE NADŠKOFIJE MSGR. MAG. JANEZ OBERSTAR:
Zvočni zapis

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT MSGR. ALOJZ URAN: HOMILIJA:
Zvočni zapis

Spoštovani sobratje duhovniki in diakoni, bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre, posebej še iz župnije, ki danes slavi žegnanje v tej cerkvi Vseh svetih na ljubljanskih Žalah!

Naša molitev se dviga k Bogu za vse velike množice »iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki stojijo pred Božjim prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah« (prim. Raz 7,9). Tako jih je videl apostol Janez v skrivnem razodetju. Med njimi so tudi sveti iz vrst naših prednikov, ki so skozi stoletja hodili pot blagrov, ki je pot svetosti, zadnji smisel našega bivanja.

Današnji praznik najdemo v koledarjih pod dvema imenoma. Civilni koledarji v glavnem uporabljajo ime dan mrtvih ali dan spomina na mrtve, v cerkvenih koledarjih pa je poudarek vsi sveti.

V resnici sta to dva pogleda na skrivnost življenja in smrti, ki sta vseskozi predstavljala najtežji problem za človeka. Ali je zadnji cilj našega življenja grob, uničenje ali pa novo, drugačno, večno življenje? Odgovor na to vprašanje daje smisel in usmeritev vsem našim življenjskim odločitvam. Če gledamo na vprašanje svoje minljivosti in končnosti zgolj s človeškimi očmi, nas to navdaja s strahom, z negotovostjo. In vemo: če je človek v velikem strah, da se lahko z njim tudi manipulira na vse mogoče načine. Človek ne more živeti v izpostavljenosti, v negotovosti, zato išče neka oporna mesta, ki bi mu pomagala prekoračiti te bistvene eksistencialne probleme.

Različni poganski običaji razodevajo včasih mrzlično iskanje odgovora od kod prihajamo, zakaj smo tukaj, kam gremo. Različni narodi so oblikovali prav v času prehoda iz poletja v zimsko mrtvilo posebne obrede, s katerimi so skušali premagati ta neizprosen proces ugašanja svetlobe, krajšanja dneva in tudi življenjske sile.

Že v 6. stoletju pred Kristusom so se v severni Evropi Kelti poslavljali od starega leta s praznikom sonca, ki se je začel na večer 31. oktobra. Praznik je naznanjal konec poletja in žetve. Ljudje so verjeli, da je v tej noči bog smrti dovolil rajnim vrnitev na zemljo, da bi jo napolnili s smrtjo in strahom. Ločnica med živimi in mrtvimi se je zabrisala. Po keltskem verovanju so se duše nekaterih ujele v divjih živalih, zato je bilo potrebno darovanje številnih živali, včasih tudi človeških žrtev za odkup pred duhovi smrti. Ljudje so verjeli, da v tej noči prihajajo hudobni duhovi in druge pošasti zato, da bi ustrahovali ljudi. Ker niso poznali pravega Boga, so živeli v strahu pred negotovostjo, pred trpljenjem, pred smrtjo.

Danes se zaradi razkristjanjenja in nevere ponovno vračajo poganski običaji. – Postavljanje buč, čarovnic in drugih strašil je odgovor na prastrah pred smrtjo, ki ga človek nosi v sebi. S širjenjem satanskega kulta in kulta teme je Halloween postal priložnost za darovanje temačnih obredov od magije do črnih maš in umorov. Na žalost se marsikateri kristjan z izgovorom, da gre za radovednost, samo za poskus, le za kratek čas, igra s silami zla, ki ga presegajo. in imajo posledice.

Kristjani na današnji dan praznujemo življenje! Življenje, ki se je razodelo z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa. Čeprav je naša pot do svetosti »po ovinkih« skozi človeško nemoč, skozi odklone, grešnost, kar povzroča različne oblike trpljenja, je vendarle to pot, ki vodi v življenje. Jezus je sam sprejel človekovo usodo, postal je nam enak v vsem, razen v grehu, da bi vsem odprl pot k Očetu. Izročil nam je oznanilo blagrov, ki vsem majhnim, zapostavljenim in nemočnim tega sveta zagotavljajo zmago in polnost življenja. Tako se danes veselimo, da imamo po Jezusu Kristusu dostop k Očetu, da se »imenujemo in smo Božji otroci« (prim. 1 Jn, 3–1). Apostol Pavel nas vzpodbuja, da smo poklicani k svetosti. Kristjani so posvečeni in posvečujejo ta svet. Ko Pavel piše: »To je Božja volja, vaše posvečenje«, je jasno, da razume prav to svetost, ki je sad osebnega prizadevanja. Dodaja namreč, da bi razložil, v čem je posvečenje, o katerem govori: »Vzdržite se nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti« (prim. 1 Tes 4,3–9).

Svetost pa ni nekaj ukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na že tako obremenjena ramena, ki jih bremeni življenje, ampak svetost je privilegij, je dar, je najvišja čast. Za Sveto pismo človek ni le razumna narava, ampak je tudi poklicanost. Če smo torej »poklicani k svetosti«, če smo, kot pravi apostol Pavel »po poklicu sveti«, je jasno, da bomo resnične, uresničene osebe v taki meri, kolikor bomo dosegli svetost. V nasprotnem primeru bomo neuspešni. Nasprotje od svetnika ni grešnost, grešnik, ampak neuspešnež! Jezus ga imenuje v evangeliju tudi »leni služabnik«, ki si zakopa tisti talent in nisi z njim sodeloval. Pavi Leon Bloy: »Le ena žalost je na svetu in ta je: ne biti svet«. Blažena Mati Terezija je imela prav, ko je nekemu novinarju, ki jo je vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba«. In na drugem mestu: »Svetost ni v tem, da naredimo velike in izredne reči v svojem življenju, ampak, da preproste stvari naredimo na izreden način« - torej z ljubeznijo.

Zato je praznik vseh svetih in jutrišnji dan molitve za rajne verne duše velika vzpodbuda, da utrdimo vero v občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje. Amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)