Maša zadušnica za upokojenega beograjskega nadškofa msgr. dr. Franca Perka

22.02.2008 18:30: Ljubljana – stolnica

V ljubljanski stolnici je bila v petek, 22. februarja 2008 ob 18.30 maša zadušnica za pokojnega nekdanjega beograjskega nadškofa in metropolita dr. Franca Perka. Daroval jo je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran ob somaševanju beograjskega nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Hočevarja in subotiškega škofa János-a Pénzes-a ter še tridesetih duhovnikov. Maše se je udeleži tudi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Santos Abril y Castelló.

Sicer pa so se mnogi poslavljali od pokojnega nadškofa Perka že od zjutraj, ko so ga pripeljali na dvorišče nadškofije in nato prenesli v stolnico, kjer je prošt Jože Lap vodil somaševanje.

Nadškof Uran je torej imel zvečer v ljubljanski stolnici mašo zadušnico. Uvod v mašo in kesanje ter homilijo je imel nadškof Uran, uvod v pozdrav miru nadškof Hočevar, ob sklepu maše pa je apostolski nuncij Santos Abril prebral sožalni telegram papeža Benedikta XVI.

Po maši so se v stolnici od rajnega poslovili ter ga prepeljali na ljubljanske Žale, kjer bo v soboto, 23. februarja 2008 ob 12.00 maša in pogreb.
(pIR)

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT MSGR. ALOJZ URAN: UVODNI POZDRAV:
Zvočni zapis

Eccellenza Reverendissima Mons. Santos Abril y Castelló, Nunzio Apostolico in Slovenia, Rev. Mons. Kevin Randall, spoštovani gospod nadškof Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in gospod János Pénzes, škof iz Subotice, drugi sobratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, spoštovani sorodniki in prijatelji, drage sestre redovnice, posebno sestre Svetega Križa iz Male Loke, vsi bratje in sestre!

Lepo vas pozdravljam tudi v imenu pomožnega škofa Antona Jamnika, s katerim sva govorila pred eno uro, in je povezan z nami v molitvi in daritvi svete maše za pokojnega beograjskega nadškofa Franca Perka, moža močne vere in preizkušenj. Združeni smo tudi s srbskim narodom, predvsem z vsemi trpečimi na Balkanu, v Srbiji in na Kosovem. Lepo pozdravljam predstavnike javnega življenja, zlasti ministra dr. Lovra Šturma in državnega sekretarja Roberta Marolta in se jim iskreno zahvaljujem za udeležbo pri tem slovesnem bogoslužju v ljubljanski stolnici.

Zbrani smo tukaj ob pokojnem nadškofu Francu Perku na praznik Sedeža apostola Petra. Beograjskega pastirja, ki ga je Bog poklical za pričo trpljenja Kristusa, da bo tudi sam deležen slave, ki se bo razodela (prim. 1 Pt 5,1) kot bomo slišali v berilu, izročamo dobremu pastirju in ga prosimo, da mu podeli nevenljivi venec slave. Po hudem trpljenju je namreč nadškof Perko prestopil prag večnosti, kamor si je močno želel vstopiti. Sedaj upamo, da pri Bogu že praznuje neminljivo veliko noč in pričakuje Gospodov prihod v slavi. Vse njegovo življenje izročamo pri tej sveti daritvi Očetu po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Naj se naša molitev in življenje dvigneta kot prijeten vonj za njegov večni mir.
(po pisnem predlogu in zvočnem zapisu: pIR)

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT MSGR. ALOJZ URAN: UVODNI POZDRAV:
Zvočni zapis

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

Na slovesni praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija lani (2007) je odšel v večno bivanje naš dragi nadškof Alojzij Šuštar. Danes na praznik Sedeža apostola Petra, ki ga Cerkev obhaja v spomin na njegov prihod in delovanje v Rim, pa se poslavljamo tukaj v ljubljanski stolnici od pokojnega nadškofa in metropolita beograjskega Franca Perka, ki je kot upokojeni nadškof kar več let živel med nami in sodeloval tudi v Slovenski škofovski konferenci na področju ekumenizma, pa tudi sicer veliko pomagal kjer je mogel v pastirski službi.

Velika znamenja nam daje Božja previdnost, ko na ta način slovo od vdanega in zvestega pastirja povezuje z apostolom Petrom in Pavlom, ki sta bila po Božjem načrtu izbrana, da postavita človeški temelj Kristusovi Cerkvi. Slišali smo: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (Mt 16,17). Svetega Petra je Kristus določil za skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev, svetega Pavla pa za orodje, ki naj ponese njegovo ime med narode.

Nadškofa Franca Perka je Gospod poklical, da bi kot naslednik apostolov s svojo zvestobo Božji besedi in ljubeznijo do resnice, vsak dan na svoj način ljubil in oznanjal križanega in vstalega Gospoda, v življenju in smrti. Sprejeti duhovništvo in dozoreti do polnosti duhovništva, to je do škofovstva pomeni sprejeti trpljenje, da bi oznanjal Kristusa, pásti Božjo čredo, ki je zaupana, paziti nanjo, pa ne s silo, ampak radovoljno, v skladu z Božjo voljo, biti čredi v zgled, kakor smo slišali v pismu apostola Petra (prim. 1 Pt 5,1-4). Ta resničnost odmeva v besedah nadškofa Perka, ko je kot zlatomašnik leta 2003 zapisal: »Biti Kristusov duhovnik pomeni, da si stopil na ozko in strmo pot, ki vodi v življenje. …. Hodiš po ostrini grebena velike planine in vsak trenutek lahko zdrsneš v nevarno globino. Veš, da se ne moreš zanašati na svojo moč. Krepi nas izkustvo sv. Pavla: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.«

Njegova življenjska pot je bila pestra 1 . Rodil se je 19. novembra 1929 v kmečki družini v Krki na Dolenjskem: »Velika božja milost je«, tako je sam zapisal, »da sem rasel v revščini. Bil sem iz revne kmečke družine, moral sem delati.« Leta 1949 je vstopil v bogoslovje in bil 29. junija 1953 tukaj po rokah škofa Antona Vovka posvečen v duhovnika. Tako se je spominjal odločitve za duhovništvo: »Za izbiro duhovniškega poklica nisem imel posebnih bojev. Žalostni časi po drugi svetovni vojni, revščina in pomanjkanje, pritiski in nesvoboda, vse me je usmerjalo v delo v Cerkvi, ki je bila tedaj kljub preganjanju edini prostor svobode. Za svoj duhovniški poklic se pa imam najbrž najbolj zahvaliti stari materi, ki je vedno imela v rokah rožni venec in molila, zlasti potem, ko ni mogla več delati.« 2

Njegovo novo mašo so hoteli na vsak način preprečiti. »Ljudska milica« je vsakogar, ki je bil namenjen v Krko k novi maši, oglobila, kaznovala. Znani so dogodki, ki so močno zaznamovali njegovo življenje. Leta 1956 je bil po 18-mesečnem služenju vojaškega roka v Beogradu odpuščen iz kasarne in nenadoma po tem obtožen protidržavnega delovanja in sovražne propagande zaradi dveh nedolžnih šal, ki sta bili politično usmerjeni glede ladje Galeb in najbolj drage ptice, in pa avtomobila v Beogradu, ki da smernik na desno zavija pa levo. Bil je zaprt v vojaškem zaporu in obsojen na pet let zapora. In tri leta je tudi odsedel. Ko je bil izpuščen iz zapora, pa je doživel hudo notranjo krizo duhovnega poklica: »Preživel sem krizo nelogičnega stanja. Nobena pametna beseda, nobena molitev, nič ne pomaga;« tako sem mislil, »prebolel sem to tako, da sem se izročil po Mariji v Božje roke, začel delati in delo, seveda z Božjo pomočjo in milostjo, me je ozdravilo. Tudi take preizkušnje zorijo človeka, so šola krščanskega življenja, čeprav je ta šola zelo boleča. Človek pa v tem pride do spoznanja, da ni nič, prav nič, vse je Božja milost.« 3 Tako je zapisal ob svoji zlati maši. Tri leta je opravljal kaplansko službo v Šenčurju pri Kranju. Bil šest tednov kaplan v Trnovem, zatem pa ekspozit na Skaručni, zraven je upravljal še Šinkov Turn in maševal na Šmarni gori.

In prav iz tega časa je tudi moj najdragocenejši spomin srečanja z njim, ki je zapečatilo mojo življenjsko odločitev. Ministriral sem pri njegovi maši na Šmarni gori, nadškof - takrat še ne nadškof, takrat profesor - je poznal mojo odločitev, da sem se vpisal na filozofsko fakulteto, vendar pa - gotovo, da nisem bil čisto na jasnem glede poklica - in po maši, točno vem, pod katero lipo na Šmarni gori, mi je rekel: »Lojze, ali misliš, da si se ti prav odločil?« In lahko rečem: te preproste besede so spremenile moje življenje. In mi pomagale k odločitvi, da sem spoznal, da je moja pot duhovništvo (1964).

Profesor Perko je na Teološki fakulteti v Ljubljani je predaval nauk o Cerkvi in ekumenizem ter bil pet let tudi njen dekan. Dne 16. decembra leta 1986 pa ga je papež Janez Pavel II. imenoval za beograjskega nadškofa in na praznik Gospodovega razglašenja na svete Tri kralje 1987 je prejel škofovsko posvečenje po papeževih rokah, tako kot jaz skoraj dvajset let kasneje. Za geslo si je izbral besede »Uniti in Spiritu«, »Združeni v Duhu«. Sam je te dogodke komentiral takole: »Duhovniško delo sem vedno ljubil. Po pravici povedano, sem bolj želel biti neposredni dušni pastir kakor pa profesor. Toda po sili razmer je prišlo tako, da sem postal profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Nisem si sam prizadeval za to, drugi so me nekako potiskali. Jasno je tudi, da si nisem želel škofovske službe. Tudi v to so me potisnili drugi. Ker sem bil že takrat (1986) bolan, ne bi smel sprejeti te službe. Pa sem v odgovoru na ponudbo zapisal vse svoje grehe in slabosti, dodal pa sem: »Mojemu prijatelju Jezusu ne morem reči ne.« In to je bilo dovolj, da so me imenovali za beograjskega nadškofa in prvega beograjskega metropolita. Težka je bila ta služba v težkih časih razpadanja Jugoslavije … Z Božjo pomočjo sem tudi to prestal. Nekateri so hvalili, drugi pa grajali moje delo, kakor je pač človeška navada v takih okoliščinah. Skušal sem biti pastir svojim vernikom in prijatelj našim pravoslavnim bratom, pa tudi drugim.« 4 Tako je zapisal on sam.

V Beogradu je služboval v najtežjih letih za katoliško Cerkev: razpadla je Jugoslavija, začela se je vojna na Hrvaškem in v Bosni in katoličani so bili pod hudimi pritiski. Številni so se takrat izselili. Srbija, ki se geografsko nahaja na meji med vzhodnim in zahodnim krščanstvom, je imela tudi v ekumenskem in medverskem dialogu pomembno vlogo. Napredovanje v dobrih odnosih s pravoslavno Cerkvijo in z islamom je bilo bistvenega pomena za vzpostavljanje večjega razumevanja in spoštovanja med narodi.

Bil je velik delavec za ekumenizem, za edinost med kristjani, posebej s pravoslavnimi. Takole je poudaril glede tega: »Če bo rasla zavest, da smo vsi kristjani ena Kristusova Cerkev, bodo počasi izginevale tudi druge razlike, ki niso tako pomembne.« Predvsem pa je stal neomajno oprt na vero v Boga in v zaupanju v njegovo pomoč. Zapisal je: »Kristjan je poklican, da skupaj s Kristusom in po Kristusu iz kaosa tega življenja, v katerem je grešnost in različne trenutne vrednote, gradi urejen, lep, okrašen svet, ki se grško imenuje kozmos.«

Tudi v Sloveniji je redno prihajal na srečanja k Ruski kapelici na Vršiču vsako leto in se srečeval s pravoslavnimi brati.

Leta 2001 je papež Janez Pavel II. sprejel njegov odstop iz zdravstvenih razlogov in takrat je spet prišel nazaj v Slovenijo, spet k sestram v Malo Loko, čeprav si je najprej želel bolj puščavniškega življenja nekje pod gorami - večkrat je omenil Šenturško goro. Rad je pomagal v pastorali, kolikor mu je zdravje dopuščalo, pri birmah in drugih slovesnostih.

Težko je v nekaj stavkih ovrednotiti navzočnost nadškofa Perka za Cerkev in za slovenski narod. Vselej je veljal za široko razgledanega teologa, dialoško odprtega predavatelja in zavzetega ekumenskega delavca. Številne brzojavke, ki smo jih v teh dneh prejeli, razodevajo, da ga imajo mnogi tudi vidni državni in drugi voditelji za izrednega človeka, odličnega učitelja, pričevalca vere, pogumnega borca za resnico in pravico, ki jo je znal povedati naravnost.

Na današnji praznik Sedeža apostola Petra, ko se Bogu zahvaljujemo za dar pastirjev, ki jih je Gospod dal svojemu ljudstvu, so nam vsem zgled in opora besede nadškofa Perka in njegova ljubezen do duhovništva: »Duhovnik je poklican, da po svoji službi sodeluje pri največjem projektu človeške zgodovine in celotnega kozmosa, pri projektu odrešenja. Uresničevati Božji odrešenjski načrt v svetu zla in hudobije, v svetu, polnem nasprotij in nesmisla, je nekaj, kar daje najgloblji smisel duhovniškemu življenju in delovanju. (…) Mlajšim duhovnikom«, pravi nadškof, »bi mogel dati samo eno odrešujoče navodilo: V vseh težavah, skušnjavah in morda padcih ljubite Kristusa, ki vas je poklical, in vse prepustite njegovim ljubečim rokam. Tako boste utrdili smisel svojega duhovniškega življenja in delovanja in našli veselje v svojem duhovniškem delu in odpovedi. Kakor apostolom v ladjici sredi viharja tudi vam govori: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14, 27). « 5 To so njegove besede.

Dragi nadškof in prijatelj Franc! V oporoki si napisal: »Bogu se zahvaljujem za vse milosti, zlasti za milost duhovništva. Njemu in njegovemu neizmernemu usmiljenju se izročam, ko se poslavljam od zemeljskega življenja. Zahvaljujem se vsem, ki so mi storili kaj dobrega, zlasti sestram Sv. Križa, ki so 40 let skrbele zame. Želim, da se z vsemi prijatelji in znanci srečamo v hiši nebeškega Očeta. Bog poplačaj vsem za vse dobro.« Sedaj se s teboj tudi mi zahvaljujemo za tvoje pastirsko služenje Katoliški cerkvi, slovenskemu in srbskemu narodu, za tvojo molitev in jasno besedo v iskanju resnice. S teboj se Gospodu priporočamo za dar miru in edinosti v Svetem Duhu za vsakega izmed nas, za naše skupnosti, za našo domovino, za vso družino narodov, da bi že na tej zemlji mogli okušati lepoto Božjega kraljestva. Bodi nebeški priprošnjik za nas vse. Amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

PROŠNJE ZA VSE POTREBE:
Zvočni zapis

BEOGRAJSKI NADŠKOF IN METROPOLIT MSGR. STANISLAV HOČEVAR: UVOD V POZDRAV MIRU:
Zvočni zapis

APOSTOLSKI NUNCIJ V REPUBLIKI SLOVENIJI NADŠKOF SANTOS ABRIL Y CASTELLÓ: TELEGRAM PAPEŽA BENEDIKTA XVI.:
Zvočni zapis

Opombe
1. Prim. F. Petrič, Osebnost, v: Družina 5 (2005). (nazaj na besedilo)
2. F. Perko - zlatomašnik, Kaj mi pomeni duhovništvo.(nazaj na besedilo)
3. F. Perko - zlatomašnik, Kaj mi pomeni duhovništvo.(nazaj na besedilo)
4. F. Perko - zlatomašnik, Kaj mi pomeni duhovništvo.(nazaj na besedilo)
5. F. Perko - zlatomašnik, Kaj mi pomeni duhovništvo.(nazaj na besedilo)