41. Nikodemovi večeri - sreda LJ

P. mag. Branko Cestnik CMF, se je rodil leta 1965 na Ptuju in mladost preživljal v vaškem okolju Hajdine pri Ptuju. Po osnovni šoli je bil sprejet v vojaško gimnazijo v Ljubljani in po letu in pol bil odpuščen. Gimnazijo pedagoške smeri je nadaljeval na Ptuju. Tu se je kulturno in politično angažiral v lokalni ZSMS in Klubu mladih. Proti koncu gimnazije se je posvetil duhovnemu iskanju, ki ga je pripeljalo nazaj h krščanstvu in Cerkvi. Vojaški rok je služil v težkih razmerah v Zaječarju na bolgarski meji, nakar se je končno odločil za duhovni poklic. Privlačili so ga kontemplativni redovi, zato je veliko zahajal v kartuzijo Pleterje. Na koncu pa je vstopil v izrazito misijonarski red klaretincev, ki ga je leta 1987 poslal na študij v Rim, po dveh letih pa v noviciat v Madrid. V Rimu je študiral na treh različnih univerzah: dve leti filozofijo na Lateranu, tri leta teologijo na Gregoriani ter štiri leta pedagogiko in mladinsko pastoralo na Salesiani. Skozi devetletni študij se je najraje poglabljal v vprašanja umetnosti, medijev in vere. Globlje je obdelal teme, kot so npr. eksistencializem Alberta Camusa, teologija lepote Pavla Evdokimova in absurdno gledališče Eugena Ionesca. Njegova magistrska naloga nosi naslov “Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca”. V duhovnika je bil posvečen leta 1995 v Mariboru. Pastoralno pa je deloval najprej kot duhovni pomočnik na klaretinski župniji v predmestju Milana, potem štiri leta kot študentski duhovnik v Mariboru, v tem času pa je sodeloval pri šestih ljudskih misijonih ali jih celo vodil. Že peto leto je župnik dveh župnij na štajerskem podeželju – v Frankolovem in Črešnjicah. Aktiven je pri skavtih, piše za Družino in na različne načine sodeluje v pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem. Njegovo letošnje predavanje na teološkem tečaju oz. Nikodemovih večerih je bilo že sedmo po vrsti.

Že na začetku govora je p. Branko Cestnik dejal, da je prva asociacija na naslov tega predavanja o dialogu v Cerkvi, da bo to kritična debata. Zakaj taka asociacija? Zato, ker je Cerkev polna navzkrižij. Ima monarhično strukturo in v tej naj bi sedaj prišlo do dialoga. Glede na to, da ima vsaka župnija svojo izkušnjo - koliko dialoga lahko vzpostavijo laiki s svojim župnikom, se lahko vprašamo ali je Cerkev res dialoška ali ne? Poleg tega že gimnazijci slišijo, da sta v Sloveniji dve totalitarni inštituciji, to sta vojska in Cerkev. Očitna je tudi odsotnost notranje kritike, pri kateri pa moramo biti previdni, kajti ne moremo jo obravnavati kot druge inštitucije, saj je sestavni del Cerkve tudi milost. Branko Cestnik je dejal, da nas bo ta večer zanimalo stanje dialoga v Cerkvi. Tako je predavanje razdelil na dva dela. Prvi del je teoretični zgodovinski pogled na dialog v Cerkvi in drugi je pogled na dialog v Cerkvi na Slovenskem. Za konec pa je dodal še dve zaključni opozorili.

Dialog je Cerkvi bistvena lastnost. Že sama beseda ekklesia v grškem izvirniku pomeni „shod” - shod ljudi, ki se pogovarjajo. Ta shod pa ni podoben npr. parlamentu, saj je razsežnost našega shajanja in jedro v liturgiji, skupnem čaščenju Boga. Če želiš videti dialog v Cerkvi, moraš opazovati obred pri sveti maši. Tu vidiš dialog med ljudmi in Bogom in med verniki. Tu lahko zaznaš stopnjo dialoga, glede na sproščenost ljudi pri bogoslužju.

Jezus je ustanovil Cerkev kot dialoško strukturo že od začetka. Cerkev je skupnost bratov in sester. Kakšno strukturo in način vedenja je Jezus zapovedal? Poznal je rimsko državo in načine vodenja v tistem času, toda nobenega teh sistemov ni prikazal, kot primernega za svoje učence. Dejal je, naj bo prvi med njimi vsem služabnik in naj se ne kličejo gospod, kajti le eden je Gospod, Bog v nebesih. To mogoče izgleda kot anarhija, toda Jezus je vzgajal ljudi, da bodo vodili. Petra je vzgajal za vodstvo. Dal mu je oblast - ključe nebeškega kraljestva. Prav na podlagi teh ključev, se je zgradila cerkvena hierarhija. Svoje je dodala še dogma o papeževi nezmotljivosti, ki jo je razglasil 1. vatikanski koncil. Tako imamo dve na videz nasprotni dejstvi, da je Peter tisti, ki ima vso oblast, saj ima ključe in hkrati naj bi bil vsem služabnik. Dialog se ustavi, saj je z nezmotljivim človekom nemogoče komunicirati. Razprava o moči ključev, je povzročila celo vojno med protestanti in katoliki. Vse to se tiče strukturnega dialoga v Cerkvi - kako poteka vodenje Cerkve in kakšen odnos je med laiki in kleriki, med škofi in duhovniki.

Jeruzalemski zbor, ki je opisan v Apostolskih delih, 15. poglavje, nam pokaže, da so bile v prvi krščanski skupnosti prisotne tako prvine dialoga, kot prvine kritike. Jakob starejši, predstavnik vodij Cerkve v Jeruzalemu, je zagovarjal mnenje, da kdor želi postati kristjan, mora prej postati Jud. Nasproti njemu pa Pavel, ki je poznal pogane, zagovarja drugo mnenje, da poganom ne morejo naložiti jarma postave, ki jo še oni sami ne morejo popolnoma izpolnjevati. Kritizira tudi Petra, češ kako naj pogani živijo po Postavi, če celo prvak apostolov jé s pogani in se ne drži Postave (Gal 11, 14). Ta ostra kritika ubesedi krizo in poveča napetost, ki je kreativna in se iz nje rojevajo nove pobude.

Prvi koncil razkrije soglasno in istočasno delovanje treh principov: - sinodalno občestveni princip: zbor starešin ima moč vodenja in strateško pomembnega usmerjanja Cerkve. Občestvo v dialogu je zmožno doseči menjavo teološke paradigme. Dialog in kritika sta povsem normalni komponenti procesa. -petrinsko očetovski princip: Peter ohranja svojo vodilno vlogo. Dialog in kritika mu pomagata do bolj jasne slike. Peter se s strani Pavla ne počuti ogroženega. Ohranil je stabilnost sistema in spodbudil k novemu. Njegova očetovska vloga je skozi koncil le še bolj prišla do izraza. -pneumatološki princip: člani koncila napišejo pismo: „Sveti Duh je sklenil in mi z njim...” (Apd 15,28). Dialog in kritika nista protibožja. S tem se razkrije in omogoči delovanje Sv. Duha.

Ali je prva Cerkev bila demokratična? V zgodbi o škofu Martinu beremo, da je Cerkev še takrat postavljala škofe po volji ljudstva. Goske pa, med katere se Martin skrije, ga z gaganjem izdajo, - so lahko simbol ljudstva.

Toda Cerkev ni demokratična. Edino opravičilo, da ni demokratična, je, da je več kot demokracija. Cerkev ni le stil vodenja občestva, je tudi liturgija in diakonija. Razvija višje oblike občestvenosti kot demokracija (občestvo živih in mrtvih).

Ko je Cerkev manj kot demokracija pa propada.

Kakšnih 100 let po sv. Martinu pa petrinski princip prevlada nad sinodalno-občestvenim. Cerkev postane vodilna sila in nadaljuje rimski imperij na duhovni ravni. Duhovniki se začnejo oblačiti drugače kot laiki. Začnejo se deliti na laike in klerike. Duhovniki so posvečeni, priviligirani in imajo vse karizme. Ljudstvo pa nima več aktivne vloge.

Dva najbolj resna razloga, zakaj je prišlo do tega sta: biblični fundamentalizem in nadnaravni zakramentalizem neoplatonskega pridiha.

Jezus Petra ni priviligiral in niti Peter sam svoje vloge ni tako razumel. Peter na prvem koncilu ne ukinja kritike in dialoga, pač pa ustvarja pogoje, da stečeta.

Drug razlog je neoplatonizem, ki ga predstavlja baročna fontana, po kateri se od vrha navzdol po stopnjah preliva voda. Ta predstavlja milost. Papež - vodja, je z njo najbolj obdarjen, za ljudstvo pa ne ostane skoraj nič več. Tako se je razvilo mišljenje, da ljudstvo tudi, če sodeluje, nima kaj povedati, ker ni kompetentno.

Toda Martinove gosi nikoli niso tiho in ljudstvo je vedno imelo vpliv. Voda v fontani po skrivnem kanalu kroži in potuje na vrh, kjer se zopet preliva. Ljudstva ne moreš ukiniti. Ta komunikacija ni bila nikoli zaprta. Na župnijah lahko še vedno vidimo kakšen vpliv ima ljudstvo, saj so duhovniki odvisni od darov vernikov.

Drugi vatikanski koncil, ki ga je sklical papež Janez XXIII, je ponovno poudaril pomen dialoga v Cerkvi. Velik pozitiven vpliv na dialog je imela opredelitev ljudstva kot božjega ljudstva in koncilsko odkritje Svetega Duha, ki tudi to božje ljudstvo obdarja s karizmami. Premiki v Cerkvi pa so počasni, ker gre za globoke simbole in tektonske premike, ki potrebujejo veliko časa. Saj se strukture in načinov delovanja, ki so se oblikovali skozi 1500 letno zgodovino, ne da spremeniti v nekaj desetletjih.

Drugi del predavanja je predstavil razmere v Cerkvi na Slovenskem.

Tema o dialogu in pastoralni prenovi na Slovenskem, se vleče že dolgo in še ni vidne prave spremembe. Sad dialoga bi morala biti sprememba, pa je ni. Vidi se strahotna nesposobnost za konkretizacijo. Zakaj imamo dialog, če ni spremembe, če laikov sploh ne jemljemo resno.

Zakaj dialog ne steče? En razlog je gotovo posledica komunizma. S hudičem ni dialoga in tudi ne grešiš, če nimaš dialoga z nekom, ki ti želi škoditi. Koncil je imel pred očmi zahodno situacijo. Naši škofje so sicer z navdušenjem poprijeli, toda partija je razumela, kaj sinoda pomeni in je vedela, da se ne sme zgoditi, saj bo ljudem dala vedeti, da znajo razmišljati s svojo glavo. Zato se je dialog zaustavil.

V tem je tudi razlog za pomanjkanje notranje kritike razmer v naši Cerkvi. Če te nekdo nadzira, gotovo ne boš dopustil, da bi se mu pokazal kot šibak. V boju ne smeš kazati svojih šibkih točk.

To se vleče še danes. Smo v boju s slovensko laično družbo in dokler se bomo tako počutili, ne bomo razvili sinodalnosti.

Naučeni smo enega stila pogovora, ki nam, ko se je Cerkev odprla, ni omogočil, da bi se znali pogovarjati. Ne upamo si iz oči v oči povedati, kaj ni v redu. Ta vozel bo treba presekati.

Dialog je, toda kritike ni! In kjer ni notranje kritike, da bi razčistili probleme, se kritika seli ven iz Cerkve in tako dobi večjo moč. Če pri sebi ne razčistiš, potem drugi dobijo moč in napadajo, ti pa se lahko samo braniš.

Zunanja kritika je načeloma dobrodošla, zlasti znanstvena kritika. Pri zunanji kritiki pa moramo biti pozorni, da Cerkev na račun milosti ne skrčimo le na zgodovinsko danost in da ne upoštevamo kritike, ki je izrečena škodoželjno in v žaru kulturnega boja. Taka nima teže.

Če odpremo pot dialogu, odpremo tudi pot kritičnemu dialogu.

Ena točka so tabuji v Cerkvi, stvari o katerih se ne sme govoriti. To je npr. stanje klera, kakšen je odstotek alkoholizma, kako je s celibatom. To so teme, ki vplivajo na našo pastoralo. Če bi govorili o socialnih stiskah duhovnikov, bi bila ta tema detabuizirana.

Denar igra veliko vlogo na strateško pomembni in obrobni ravni. Razčistiti bomo morali, kaj dela denar tako blizu oltarja, zakaj so mašni nameni med najvišjimi v Evropi, saj to za sabo potegne veliko. Maše, ki so največja dragocenost - plačujemo.

Transparentnost financ je tudi dokaz dialoga. Govorimo, da so prioriteta laiki, toda največji delež denarja gre v obnovo stavb. Po denarju sodeč je prioriteta sinode obnova stare katoliške glorije.

Problem iskrenosti dialoga se kaže v tem, koliko upoštevamo laike. Ali je dialog med laiki in kleriki le zato, ker manjka duhovnikov, ali laiki res v moči krsta uresničujejo svoje karizme.

Za konec pa je p. Branko Cestnik dodal še dve opozorili.

Gotovo lahko rečemo, da je 42 let po koncilu, dialog v Sloveniji napredoval. Obenem pa vidimo, kako trhla je kultura cerkvenega dialoga.

Prvo opozorilo govori o teku na dolge proge. Zavedati se moramo, kje smo in se ne ustavljati.

Drugo opozorilo, pa je namenjeno vse nam, slovenskim katoličanom. Vsi smo iz istega testa in se sprememb enako bojimo. Pričakujemo, da bomo vsi enaki in taki kot smo bili. Ne razčlenjujemo in ne nadziramo lastnih kalupov in omejenosti. Od nas je odvisno, kako bo razvoj šel naprej. Takšne so naše meje, ki so tudi meje dialoga.
(BP)