Pridiga nadškofa Krambergerja ob razglasitvi ustanovitve celjske škofije in umestitvi škofa Stresa

Spoštovani apostolski nuncij, Eccellenza Reverendissima; sobratje nadškofje, škofje posebej novi celjski škof, duhovniki, redovniki, diakoni, bogoslovci, sestre redovnice; spoštovani že imenovani predstavniki in zastopniki državne, mestne in krajevne oblasti; drugi odlični visoki gostje; dragi bratje in sestre!

V petek, pred cvetno nedeljo, 7. aprila, je bilo objavljeno v Rimu, Ljubljani in Mariboru, da je sveti oče Benedikt XVI. na predlog Slovenske škofovske konference z odobritvijo Apostolske nunciature ustanovil v Sloveniji tri nove škofije (v Celju, Murski Soboti in Novem mestu) in da je dosedanja Mariborsko-lavantinska škofija postala nadškofija in metropolija. Hkrati je imenoval škofe ordinarije za nove škofije. S tem pastoralnim dejanjem je sveti oče odločilno posegel v sedanjost Cerkve na Slovenskem, ki v tem zgodovinskem dogajanju doživlja svojo mladost, svojo novost in novo prihodnost. Z današnjo razglasitvijo nove škofije v Celju in umestitvijo prvega celjskega škofa smo začeli uresničevati odločitev Petra našega časa.

Celje! Častitljivo mesto v slovenski zgodovini! Iz zelo skopih, a zgodovinsko zanesljivih virov spoznamo, da je bila v Celju škofija že v antični dobi, se pravi v prvih stoletjih krščanstva in da so izpričani celjski škofje: poleg škofa Janeza Celjskega in Gaudencija je Claudio Celeio ali Celje neizbrisno zaznamoval potujoči škof sv. Maksimilijan Celjski in sicer z neustrašnim oznanjevanjem evangelija in s svojo mučeniško smrtjo.

Po velikih zgodovinskih premikih narodov so Celju in celjski pokrajini v 14. in 15. stoletju dali svoj neizbrisni pečat celjski veljaki s tremi zvezdami na modrem nebu in s knežjim naslovom: Celje – knežje mesto.

Pred 160. leti pa je Celje na poseben način zaznamoval sedaj že blaženi škof Anton Martin Slomšek s svojim prihodom za celjskega opata v trdnem prepričanju, da bo ob grobu sv. Maksimilijana tudi njegov grob. Toda po Božji previdnosti je samo dva meseca po svojem prihodu v Celje bil izbran za lavantinskega škofa. Prav na jutrišnji dan, 22. maja, pred 160. leti mu je salzburški nadškof in kardinal zaupno sporočil, da bo kmalu »zapustil malo čredo v Celju in se posvetil veliki čredi cele škofije«. Skoraj do dneva natanko po 160. letih, ko je Celje dalo lavantinskega škofa in pozneje prvega škofa v Mariboru, prihaja danes iz Maribora v Celje prvi redni škof celjske škofije, ker je nekoč »mala celjska čreda« postala velika. Upravičeno lahko rečemo, kakor za Maribor in mariborsko škofijo, tudi za Celje, da je Slomškovo mesto in za celjsko škofijo, da je Slomškova škofija. Zaradi Slomškovih preroških dejanj postaja danes knežje mesto škofijsko mesto in dosedanja opatijska cerkev postaja celjska stolnica s škofovim sedežem ali katedro, ki ne bo »knežji prestol«, marveč prestol Božje resnice, prestol oznanjevanja Božje besede in Kristusovega evangelija. Zares častitljivo mesto zasluži novo škofijo.

Toda ob vsem tem ne moremo prezreti, da je prav Celje in ozemlje celjske škofije zaznamovano še s posebnimi dogodki, z dogodki med 2. svetovno vojno in po njej. To temno dogajanje v slovenski zgodovini je prav na tem področju rodilo tisoče in tisoče mučencev, ki so z lastno krvjo in mučeniško smrtjo izpovedali svojo vero in ljubezen do domovine in to ozemlje posvetili in nas vse obvezali, da delamo za narodno spravo, za ozdravitev zgodovinskega spomina, za novo prihodnost, o kateri je tako rad govoril papež Janez Pavel II. Morda bo prizadevanje za spravo posebna dimenzija poslanstva te nove celjske škofije.

Pravijo, da človek piše zgodovino. Res je, toda Bog daje naslove in začenja nova poglavja in nove odstavke. Danes zremo v ta del matične mariboske škofije naslov: nova škofija v Celju.

Škofija. Drugi Vatikanski cerkveni zbor pravi, da je škofija »del Božjega ljudstva, ki je izročen pastirski službi škofa, s katerim sodeluje zbor duhovnikov. In ko je ta del Božjega ljudstva strnjen okoli svojega pastirja in z njim po evangeliju in evharistiji zbran v Svetem Duhu, sestavlja delno Cerkev, v kateri resnično živi in deluje ena, sveta, katoliška in apostolska Kristusova Cerkev« (Š 11). In prav zato, da bi se skrivnost Cerkve še bolj vidno in v obilnejši meri uresničevala, je bilo potrebno ustanoviti manjše škofije. Naš blaženi škof Slomšek je zapisal: "Kakor umni gospodar korenine, ki so se nakopičile na enem mestu, razsadi na različne kraje, ne da bi jih uničil, marveč omogočil bujnejšo rast, večjo rodovitnost in obilnejše sadove, tako je bilo potrebno škofijo razdeliti, da bi na večih mestih še bolj zaživelo Božje kraljestvo med ljudmi in obrodilo bogatejše sadove verskega življenja".

In o škofu uči isti koncil, da je lastni, redni in neposredni dušni pastir, da izvršuje učiteljsko, posvečevalno in vodstveno službo, da je najbolj neposredna, vidna, avtentična Kristusova priča, ko udejanja evangeljsko podobo Dobrega Pastirja, kakor so to uresničevali prvi škofje, ki jih opisujejo evangeliji in drugi novozavezni spisi. Škof je v svoji škofiji prvi vernik, je vernik pred verniki. Kot Dobri Pastir pozna svoje in njegovi poznajo njega; hodi kakor pastir Kristusovega časa pred čredo, ne za njo. Škof ne priganja, ampak vabi, vse in vsakega: Pridi in hodi za menoj. Ne kaže poti, po kateri sam ne bi hodil. Ne nalaga bremena, ki ga sam ne bi nosil. Ne zahteva od ljudi in duhovnikov, kar sam ne bi izpolnjeval. In kot tak je škof vez edinosti med verniki in duhovniki, med duhovniki in seboj, hkrati pa vezni člen med krajevno in vesoljno Cerkvijo. Po škofu kot nasledniku apostolov verniki doživljajo svojo vključenost v vesoljno Cerkev.

In danes smo že slišali, da apostol Janez imenuje škofa »angel krajevne Cerkve«: angel resnice, ko oznanja Kristusov evangelij; angel ljubezni, ko uresničuje Kristusovo zapoved o kateri smo slišali v današnjem evangeliju; angel miru in sprave, sprave, ki ima v tej škofiji slovenske dimenzije; angel, ki spoznava znamenja časa, nanje odgovarja in s preroškim pogledom v prihodnost svoje škofije vodi svoje ljudstvo. In končno angel s čutom zavetja Svetega Duha, ki bo poslej še bolj neposredno govoril novi krajevni Cerkvi - celjski škofiji.

Dragi bratje in sestre! Ob današnji razglasitvi nove celjske škofije in umestitvi novega celjskega škofa se želimo najprej zahvaliti Bogu, ki vodi usodo Cerkve na Slovenskem in vseh naših škofij; zahvaljujemo se Petru našega časa, papežu Benediktu XVI., za njegovo skrb in posluh do naših pastoralnih potreb; zahvala naj velja našemu apostolskemu nunciju za potrebna posredovanja naših predlogov pri Svetem sedežu ali na Državnem tajništvu v Vatikanu; a prav posebno in sobratsko se želim zahvaliti novemu celjskemu škofu v imenu dosedanje mariborske škofije, sedaj pa že nadškofije, pa tudi v svojem imenu, za njegovo šestletno pastoralno delo, za njegovo velikodušno pomoč pri vodstvu škofije, za vsa dela, ki jih je opravil kot generalni vikar, predvsem pa za njegovo pričevanje, ki ga priporoča za novega celjskega škofa. Celjska škofija si lahko čestita, da je dobila takega prvega pastirja.

In tebi dragi sobrat, v tem slovesnem trenutku namenjam besede apostolskega prvaka sv. Petra: "Pasi Božjo čredo, ki ti je zaupana, pazi nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog, … z voljnim srcem; tudi ne kakor bi nad svojimi deleži gospodoval, marveč kakor vzor in služabnik čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boš prejel nevenljiv venec slave." (prim. 1 Pt 5,1–4) Amen.

msgr. dr. Franc Kramberger
mariborski nadškof in metropolit

(Po magnetofonskem zapisu BM.) zvočni zapis: D060521-CE-Stres-pridiga-32

Več na ...