Domžale, maša ob 20-letnici smrti Matije Tomca

Ni naključje, da so Domžalčani, ki so letošnje leto razglasili za Tomčevo leto, spomin na dolgoletnega domžalskega župnika in velikega slovenskega skladatelja Matijo Tomca počastili prav na slovenski kulturni praznik. Njegova zemeljska pot, ki se je začela na božič 1899, se je namreč sklenila prav 8. februarja - leta 1986.

Matija Tomc je bil po rodu iz Bele Krajine, rojen v Kapljišču. Po šolanju v domačem kraju, Novem mestu in Šentvidu nad Ljubljano je vstopi v bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. Med leti 1926 in 1930 je na Dunaju študiral kompozicijo in orgle, po vrnitvi je v Zavodu sv. Stanislava vse do začetka druge svetovne vojne poučeval glasbo, medtem pa plodno sodeloval še z mnogimi drugimi glasbenimi ustanovami. Zaradi razpustitve Zavoda in pomanjkanja duhovnikov ga je škof leta 1946 poslal v Domžale za kaplana - za pomoč bolnemu župniku Berniku. Dve leti kasneje je Matija Tomc prevzel mesto župnika in to službo opravljal vse do zlate maše leta 1973, ko se je upokojil. Med Domžalčani je bil zelo priljubljen, spoštovan in cenjen. Prof. Matija Tomc je bil asketski mož visoke rasti in vzravnane drže, resnoben človek, ki je od sebe in drugih zahteval red. Čas, v katerem je živel, je bil neprizanesljiv, do njegove ustvarjalnosti nerazumevajoč in krut, o čemer priča tudi dejstvo, da je bil za dobra dva meseca jeseni leta 1953 celo zaprt.

Tomc je s skoraj 1300 glasbenimi deli pustil neizbrisno sled na polju slovenske glasbe, kjer je posegel na vsa področja - od opere (Krst pri Savici), cerkvenih (Križev pot) in posvetnih kantat (Stara pravda), kantatnih maš (Missa iubilaei) do orkestralnih skladb (Koncertna uvertura), komorne glasbe za solistične inštrumente in orgelskih del.

Med sinočnjo spominsko mašo so pri bogoslužju skupaj z domačimi pevci peli tudi pevci iz drugih župnij dekanije, tako da je Tomčeva glasba Bogu v čast še posebej mogočno zadonela. Somaševanju, ki ga je vodil ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran so se pridružili duhovniki, ki so bili Tomčevi kaplani ter drugi duhovniki dekanije, k slovesnosti pa so prišli tudi predstavniki družbenega in političnega življenja ter gostje s področja cerkvene glasbe in sorodniki iz župnije Podzemelj.

Po maši so na pokopališču pri grobnici, v kateri ležijo zemeljski ostanki Matije Tomca, prižgali sveče, zanj molili in zapeli.

Spominu na spoštovanega profesorja, duhovnika in meščana pa so se Domžalčani poklonili že v torek zvečer na osrednji občinski prireditvi ob kulturnem prazniku, ki je bila povezana s spominom na pokojnega skladatelja in župnika. Kulturni program so sestavljale Tomčeve priredbe in skladbe, spregovorili pa so tudi o Tomčevem življenju in ustvarjanju.
(Jani)

MARJETA CERAR: UVOD V MAŠO:
zvočni zapis

Dragi bratje in sestre! Danes, na slovenski kulturni praznik ob spominu na velikana slovenske poezije Franceta Prešerna, se spominjamo dolgoletnega župnika in skladatelja Matija Tomca, ki je prav na današnji dan pred 20. leti v Domžalah sklenil svoje bogato življenje.

Veseli nas, da nocoj lahko praznujemo skupaj z vami g. nadškof, duhovniki, predstavniki občine, rojaki iz Bele Krajine, z glasbeniki, pevci, gostje in župljani ter z vami vsemi tukaj zbranimi, da počastimo spomin z željo, da bi mogli rasti iz korenin slovenske kulturne tradicije. Le tako bomo svobodni za vse neznanke današnjega sveta.

Obletnico praznujemo v jubilejnem Tomčevem letu. Leto smo razglasili, da izvedemo in doživimo kulturne in glasbene dogodke v župniji in dekaniji ter širši skupnosti v spominu in zavesti glasbe, da obudimo čas lastne mladosti in ga iz časovne oddaljenosti zagledamo drugače, da razmislimo o življenju župnije nekoč, danes in v prihodnosti in s temi dogodki vstopamo že v priprave na 100-letnico župnije čez dve leti. Naj bodo blagoslovljeni prispevki vseh posameznikov in skupin v ta prizadevanja, da se učimo biti in bivati drug ob drugem.

Matija Tomc nam je zapustil bogastvo cerkvenih in posvetnih del. Veseli smo, da smemo poustvarjati njegovo predvsem sakralno glasbo. Poleg v rodni Beli Krajini, študijskem obdobju v Ljubljani in na Dunaju, s službovanjem v Ljubljani, so pustila sledi njegova dela tudi v Domžalah. Pri nas v Domžalah je deloval in ustvarjal glasbo skoraj štiri desetletja za mlade, za odrasle, instrumentaliste, vokaliste, godbenike in organiste, z najlepšim delom v zapuščini priredb ljudskih pesmi.

S svojo podobo ostaja med ljudmi kot urejen, strog in obvladan človek, človek poln pobud za kulturno umetniško poustvarjanje in odprt za vse glasbene izvajalce in poustvarjalce. Tomčevi pevci, ki so se oblikovali ob organistu Jezeršku po vojni, so še danes po 50. letih na koru. Sledimo reku našega pokojnega Nejka Pirnata, ki pravi, če poješ, se glas ne postara. Posebnost domžalskega kora je, da v njem pojejo štiri generacije, je številčen, vodita pa ga zakonca, starša velike družine. V Domžalah gojimo pri mašah poleg župnijskega zbora tudi ljudsko petje, sodeluje otroški in mladinski zbor. Skušamo uresničevati primero, ki jo je dal župnik v neki pridigi. Družina je tako kot godalni kvartet. Vsak instrument ima svojo vlogo, če so vsi med seboj uglašeni, je to lepo. Tako je v družini, če sta oče in mati složna, če se otroci razumejo med seboj, je to lepo.

V zahvalo, za župnika, ki je med nami živel in ustvarjal, v zahvalo, da se z glasbo lahko združujemo ob oltarju, v priprošnji, da bomo skupaj dejavno sooblikovali novo kulturo življenja, ki jo je prinesel na svet Jezus Kristus, darujmo to sveto mašo.

Glasbeno zaznamujejo nocojšnjo daritev poleg pesmi tudi: ena najlepših Tomčevih maš njegove mladosti "Stopil bom k oltarju" ter deli iz njegove Slovenske in Psalmske maše.

NADŠKOF URAN: UVOD V MAŠO IN KESANJE:
zvočni zapis

Že te uvodne besede predstavnice župnije so nas vključile v to skrivnostno bogoslužje v katerega vstopamo v spomin pokojnega dolgoletnega župnika in skladatelja Matija Tomca in v prošnji naj Gospod sprejme vse njegovo življenje, njegovo delo, vse kar je dobrega storil ne samo za župnijo, ampak za ves naš slovenski narod.

Pošiljam pozdrave gospoda dekana Mateja Zevnika, ki kot veste je težko bolan in leži v bolnišnici in je prav po sobratu Janezu poslal pozdrave za današnje srečanje. Gotovo da daruje tudi svoje trpljenje za to.

Prav tako prinašam pozdrave s Krščanskega bratstva bolnikov, ki ga vodi Ljuba Zakovšek, ki je dolga leta živela tukaj v Domžalah z vami. Lepo pozdravljam vse sobrate duhovnike, druge bogoslužne sodelavce, pevce in pevke, vse drage goste, predstavnike javnega življenja in vse, ki ste se zbrali, da bi skupaj obhajali to sveto zahvalno daritev.

Zato, da bomo notranje pripravljeni in med seboj uglašeni kot uglašen orkester, ki zazveni v vsej polnosti, najprej iskreno priznajmo in obžalujmo vse svoje grehe.
(po magnetofonskem zapisu: pIR)

NADŠKOF URAN: PRIDIGA:
zvočni zapis

Dragi bratje in sestre v Kristusu! Prav na slovenski kulturni praznik, na smrtni dan Franceta Prešerna, se je pred 20.timi leti zaključila tudi življenjska pot dolgoletnega domžalskega župnika in velikega kulturnega delavca, slovenskega skladatelja prof. Matija Tomca. Že sinoči ste se spomnili tega dogodka v občinskem okviru, vse leto bo posvečeno temu velikemu možu, nocoj pa se ga na poseben način spominja domača župnija. S hvaležnostjo bomo prosili za pokoj njegove duše in se s poslušanjem njegovih skladb zahvalili za vse kar je storil za slovensko cerkveno glasbo.

Gotovo, da ima marsikdo med vami tudi osebno hvaležnost; tudi morda za vznikanje in rast duhovnih poklicev. Toliko skrivnosti se dogaja ob dobrem župniku v župniji, ki posreduje božje sporočilo svojemu ljudstvu. Čeprav gotovo poznate in boste še spoznavali življenjsko pot gospoda Matija Tomca, je prav, da jo nekoliko obnovimo, da s tem tudi poudarimo pomen navzočnosti tistih njegovih faranov iz rojstne župnije Podzemelj v Beli Krajini.

Zibelka mu je stekla prav na božič 25. decembra 1899 v Kapljiščih, v vasici ob Kolpi, v župniji Podzemelj . Matija je bil najstarejši otrok in po običaju naj bi nasledil domačijo. Toda Bog, ki vodi naša pota je obrnil njegovo smer drugače. Pravi sam, da v njegovi družini ni bilo posebnega smisla za glasbo. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje po vasi."

Ko prebiramo Tomčeve spomine danes, se zdi, da pripetljaji skladateljevih najzgodnejših let sodijo skoraj v anekdote. Sam se je večkrat "pohvalil", da je imel v spričevalu drugega razreda "najslabši red" prav iz petja. Do tega pa je prišlo, kar bodo morda tudi otroci, posebno fantje danes razumeli, zgolj po deški trmoglavosti, saj dečki niso hoteli peti pred celim razredom in so raje trmasto molčali. Drugi, v nekem smislu prav tako drobni dogodek iz zgodnjih šolskih let pa je prelomno vplival na odločitev o njegovem nadalnjem življenju. V času, ko je zaključeval četrti razred, je prišel v skladateljevo rodno faro Podzemelj novi kaplan. Pred veliko nočjo je k verouku prinesel pomarančo. Kakšen zaklad so zagledale otroške oči - v tistem času, ko je bil ta sadež skoraj popolnoma nedosegljiv čahko si mislimo! Seveda je zamikal tudi Matija. Toda ta sadež je bil obljubljen tistemu, ki se bo v dveh tednih naučil ves katekizem na pamet! Začela se je prava tekma, a le dvema učencema je uspelo. Eni deklici in Matiju. Ker se katehet ni mogel odločiti, kaj narediti s pomarančo, jo je podaril deklici, Matiju pa je obljubil, da ga bo poslal in podpiral pri njegovem šolanju.

Majhen, droben dogodek, pa tako pomemben v življenju!

Kaplan (Pavlin Bitner) je odkril Tomčevo nadarjenost in ga tudi spravil v šole. Prva dva razreda je končal v Podzemlju, druga dva in še prvi razred tedanje osemletne gimnazije v Novem mestu, kjer je pričel tudi glasbeni pouk pri skladatelju Ignaciju Hladniku , ki je bil takrat gibalna sila vsega glasbenega življenja v Novem mestu.

Vidimo spet, kako je Bog na poseben način poskrbel, da je nekdo uvedel mladega fanta v lepoto glasbe.

Pri njem se je Tomc začel učiti violino, pri nekem njegovem dobrem učencu pa klavir. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature 1920. leta. Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega življenja. Imela je svoj zbor in orkester - tako kot ga ima še danes. Tomc pa je pri orkestru tudi igral različne instrumente in kot petnajstletnik že igral tudi na orgle na koru. Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. Po končanem študiju je bil eno leto kaplan v Mokronogu, potem pa je šel za študijskega prefekta v Šentvid, hkrati pa študiral tudi glasbo. Škof Jeglič, ki je naredil mnoge zelo daljnosežne poteze, ga je leta 1926 poslal tudi na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesorja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so ta zavod zasedli Nemci.

Leta 1946 pa je prišel tukaj v župnijo Domžale, kjer je bil najprej dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše leta 1973. Natančno je opravljal vse svoje dolžnosti. Poznan je bil kot zelo urejen, dosleden, tudi strog gospod. Vendar je prav s to svojo urejenostjo veliko naredil; nekaj izrednega, saj je eden najbolj plodovitih skladateljev 20. stoletja. Umrl je 8. februarja, torej na današnji leta 1986.

Matija Tomc, eden najbolj plodovitih skladateljev! Dela, katerega skladatelja so doživela toliko izvedb kot njegove skladbe, jih je res redko zaslediti. Žal je bil kot duhovnik v prejšnjem času večkrat zapostavljen, danes pa dobiva pravo mesto v slovenski glasbeni kulturi. Tomčevo skladateljsko delo je zelo obsežno tudi na področju cerkvene glasbe. Zato naj nam danes pridiga kot nekdanji župnik tudi s svojo glasbo, ki je izhajala iz njegove globoke zvestobe Cerkvi in svojemu narodu.

Kakor je kraljica iz Sabe prišla od daleč, da bi občudovala Salomonovo modrost, tako prihajamo tudi mi, da bi nas oplemenitila duhovna glasba častnega kanonika ljubljanske nadškofije. Vsi župljani pa se mu iz srca zahvalite za njegovo duhovniško poslanstvo, ki ga je s takšno zavzetostjo vršil med vami do konca življenja.

Radi se pomudite ob njegovem grobu in mu prižgite lučko v spomin in prosite za večni pokoj njegove duše. Naj bo tudi vaš priprošnjik na vseh potih življenja. Amen.
(po magnetofonskem zapisu: pIR)