14. svetovni dan posvečenega življenja

02.02.2010: Slovenija, po škofijah

Letos obhajamo že 14. dan posvečenega življenja na praznik Gospodovega darovanja ali svečnico. Pokojni papež Janez Pavel II. je ta praznik izbral kot dan, ko Cerkev posebej moli za Bogu posvečene osebe in za duhovne poklice. Po škofijah v Sloveniji so se ta dan darovale svete maše ali potekale molitvene ure.

V murskosoboški škofiji je škof Štumpf daroval sv. mašo ob 10. uri v cerkvi sv. Janeza Krstnika v župniji Ljutomer, škof Glavan pa v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu. Popoldne so bile molitvene ure ob 15. uri: v ljubljanski nadškofiji v cerkvi sv. Rešnjega telesa in krvi v Podutiku v Ljubljani, v mariborski nadškofiji v cerkvi sv. Rešnjega telesa v Mariboru, v celjski škofiji pri Sv. Jožefu v Celju in v koprski škofiji v cerkvi sv. Ane v Kopru.

Redovnice in redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in lahko zato tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim. Zato je Bogu posvečeno življenje poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje, do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov, delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata). Posamezne ustanove si v skladu z lastno apostolsko karizmo prizadevajo za obnovljeno zavzetost na vzgojnem in izobraževalnem področju, za oblikovanje in posredovanje kulture in se posvečajo ljudem v stiski. Pozornost namenjajo duhovnemu spremljanju posameznikov, skupin in družin, duhovnim vajam, svetovalnemu delu, pravni zaščiti žensk in mater ter gmotni pomoči družinam z več otroki. Redovniki, upoštevajoč značilnosti karizme posamezne ustanove, sodelujejo med seboj, z duhovniki in laiki. Cerkev na Slovenskem se posveča vzgoji fantov v semeniščih in vsem drugim, ki živijo v skupnostih Bogu posvečenega življenja, razvija pa se tudi prebujanje, odkrivanje, prepoznavanje in spremljanje kandidatov za nove duhovne poklice (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 409–421).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.

Svetovni dan posvečenega življenja je leta 1997 ustanovil papež Janez Pavel II. kot dan molitve za može in žene, ki so se odločili za življenje v enem izmed katoliških redov ali skupnosti apostolskega življenja. Na svečnico, ko se po starodavni navadi po cerkvah blagoslavljajo sveče, ki simbolizirajo Kristusa – luč življenja, se namreč spominjamo tudi daru poklica, ki ga navdihujejo evangeljski sveti.

V Sloveniji je v Letu evharistične prenove in evharističnega kongresa ter v Letu duhovništva še posebej naglašena evharistija. Zato je bila tokrat tema 14. dneva posvečenega življenja: »Evharistija, luč v temi življenja«.

V ljubljanski nadškofiji so se v cerkvi sv. Rešnjega telesa in krvi v Podutiku v Ljubljani zbrali redovniki in redovnice ter člani različnih svetnih inštitutov in različnih oblik Bogu posvečenega življenja ob svojem nadškofu dr. Antonu Stresu. Ta je imel med molitveno uro, ki je bila povezana tudi z adoracijo - torej s češčenjem Najsvetejšega - nagovor.

Po slovesnosti je bilo še srečanje v župnijskih prostorih.
(Tiskovni urad SŠK in pIR)

S. MATEJA KORŠIČ: POZDRAV IN UVOD V SLOVESNOST:
Zvočni zapis

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. ANTON STRES: POZDRAV IN UVOD V SLOVESNOST:
Zvočni zapis

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. ANTON STRES: NAGOVOR:
Zvočni zapis

Drage sestre, dragi bratje!

Komaj 40 dni starega sina prvorojenca sta Marija in Jožef prinesla darovat v tempelj. Pobožni Judje so se živo zavedali, da je vse, kar so in kar imajo, Božji dar. Zato so prve sadove svojega dela prinašali Bogu v dar. Kar je prvo, je navadno najlepše in tudi najtežje pričakovano, najbolj zaželeno, tako kot spomladi prvo sadje, češnje. In temu prvemu, najbolj zaželenemu, se je hvaležni verni Jud odpovedal in dal Bogu, od katerega je prejemal vse. Bog je tisti, ki mu moramo najprej postreči, se ga najprej spomniti, se mu najprej oddolžiti.

Pri simbolnem darovanju človeških prvorojencev, kakor smo slišali v evangeliju, pa se je temu dodal še spomin na čudežno rešitev izraelskih prvorojencev v Egiptu. Tako je veljal vsak judovski prvorojenec za posebno Božjo lastnino in bi se moral posvetiti Bogu, službi v templju. Vendar je bil pozneje za to službo določen poseben Levijev rod, ampak še naprej je ostal običaj, da so vsakega prvorojenca iz vseh izraelovih rodov v templju darovali Bogu, in ga nato odkupili za določeno vrednost: za revne sta zadostovala dva goloba ali dve grlici.

Vse naše življenje je milost, je nezaslužena podarjenost: podarjeni smo samim sebi, podarjeni smo drugim, ki so se nas razveselili, ko smo prišli na svet in drugi so podarjeni nam. Kar pa je podarjeno, se še posebej spoštuje: darov se veselimo in jih spoštujemo. Ko bi na svoje in tuje človeško življenje gledali predvsem kot na nezasluženi dar, bi se ga veselili in bi ga spoštovali. V svetu, v katerem živimo, pa je vse postalo človeški, in tako smo ljudje izgubili zavest, da nam je sploh kaj podarjeno. Na vse gledamo kot na nekaj samoumevnega, kar bi morali imeti. Tudi soljudi bi ljudje radi delali, jih proizvajali kakor načrtujejo ali proizvajajo aparate in obleko, po svojem okusu in po svojih željah. Toda svojih proizvodov človek ne more spoštovati. Tisto, kar smo sami naredili, tistega se tudi hitro naveličamo. Če bi nekega dne prišlo do tega, da bi si ljudje vzeli to pravico, ki je nimajo in je zaenkrat tudi še zakonsko prepovedana, da bi soljudi poskušali s kloniranjem po svoje oblikovati, ki bilo konec še tistega človekovega dostojanstva in spoštovanja, kolikor ga je v tem našem svetu še ostalo. In vemo, da ni ostalo veliko.

Če je vsak otrok, vsako novo človeško življenje dar, je toliko bolj dar Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, to betlehemsko Dete. On pa je res čisti dar, saj je bil spočet in je prišel na svet brez običajnega človeškega sodelovanja. Lepšega in popolnejšega daru, večjega daru kakor Marija in Jožef ni v jeruzalemskem templju daroval nihče.

Jezus je največji dar, ki ga Bog daje nam ljudem, saj je ta dar Bog sam. Bog nam ni samo vsega podaril, ampak nam je podaril tudi samega sebe. Več nam ni mogel dati. Bog je eno samo darovanje in zato je tudi sveta Trojica: Bog je ljubezen in zato je darovanje. Bog je darovanje in zato je ljubezen. In če smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti, potem smo tudi mi ustvarjeni iz darovanja in za darovanje.

Jezusovo darovanje se dopolni v sveti evharistiji. Sveta evharistija je najprej spomin čisto posebne vrste. Čisto posebno, kot rečemo – zakramentalno podoživljanje Jezusove daritve, in to je dar nam za naše življenje – kot zgled in kot moč za naše darovanje.

Dejansko se v človeškem življenju nič ne naredi brez darovanja in brez žrtve. Le da lahko razlikujemo dve vrsti darovanja. V veliko darovanj smo ljudje prisiljeni – dosti krat proti svoji volji. Denimo samo zahteve našega poklica in vseh drugih dolžnosti, ki terjajo od nas žrtve in odpoved. Sprejemamo jih, ker pač nimamo druge izbire. Starševske, vzgojne, poklicne in družbene obveznosti, ki jih imamo, lahko izpolnimo samo, če smo pripravljeni darovati in se darovati: darovati svoj čas, zanimanje, trud in vsakovrsten napor. Kot pravi pregovor: »Brez muje se še čevelj ne obuje«.

Ni pa dovolj, če so naše življenjske daritve samo tako izsiljene z najrazličnejšimi okoliščinami in zahtevami, ki se jim pač ne moremo izogniti, pa bi se jim najrajši res izognili. Vse drugače je, če darovanje uvidimo in sprejmemo kot svojo temeljno življenjsko držo, ne samo kot nekaj, kar nam je vsiljeno in brez česar ne moremo, in skušamo to zmanjšati na najmanjšo možno mero. Ampak, če vidimo ne kot nujno zlo, ampak kot veliko vrednoto, kot veliko krepost, kot nekaj, kar sprejmemo za svoj temeljni življenjski poklic. Takšen je bil Jezus. Zato mu je ob prvem dejanju darovanja, za katerega je še bil premajhen, da bi ga naredil sam, ampak sta ga naredila namesto njega in skupaj z njim Jožef in Marija, starček Simeon povedal ves njegov življenjski program. Njegovo darovanje v templju je bil pravi trenutek za to. Božji Sin je postal človek Jezus, da bi svoje Božje darovanje živel tudi kot človek. Njegovo darovanje v templju je napoved njegove daritve na križu in evharistija je spomin na to. Vse Jezusovo življenje je bilo tako razpeto med dve daritvi, vse njegovo življenje je bilo darovanje, služenje človeku, izgorevanje za druge, za nas vse.

Z Jezusom se je darovala tudi njegova mati Marija. Simeon ji je že v templju napovedal, da bo meč presunil njeno dušo. Že tedaj se je začelo njeno sodelovanje pri življenjskem darovanju njenega Sina, ki je doseglo vrh, ko je stala pod njegovim križem. Že takrat, ko je svoje dete darovala Bogu, ga je dala kot dar za nas, in z njim je dala tudi samo sebe za naše odrešenje, za našo večno srečo.

Jezusov in Marijin zgled pa je skozi vsa krščanska stoletja in tisočletja spodbujal posnemovalke in posnemovalce te dokončne, popolne in prostovoljne življenjske daritve, tega življenja iz darovanja za Boga in za bližnjega. To je poseben stan ne na obrobju, ampak v samem središču Cerkve. To je redovništvo. In to redovništvo ima nalogo, da je in da ostane luč.

Jezus je luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, luč, ki sveti v temi, poudarja apostol in evangelist Janez na začetku svojega evangelija. Sicer pa sploh Sveto pismo večkrat Boga imenuje luč: »Gospod je moja luč in moja rešitev«. Jezus odpira oči slepim in se na najrazličnejše načine razodeva kot luč sveta. In tudi nam naroča, oziroma – ne samo naroča, ampak kar ugotavlja: »Vi ste luč sveta«. Apostol Pavel piše kristjanom, da so bili nekoč tema, zdaj so pa luč v Gospodu.

Brez luči, kaj se zgodi brez luči? Je tema. In kaj pomeni tema? Tema pomeni biti brez orientacije, biti brez cilja, biti brez smeri, ne vedeti kje se nahajam, ne vedeti kaj me čaka, pomeni popolno nemoč in izgubljenost. Če smo se kdaj znašli v neznanem prostoru in v popolni temi. Nismo znali narediti enega koraka, nismo vedeli, kaj nas naslednji trenutek čaka. In v to temo, ki je življenje brez vèdenja o našem izvoru in o našem cilju, je posvetil Jezus Kristus kot luč, ki nam razodeva našo smer, naš izvor in naš cilj. In ne samo to. V temi je vse enako, je vse temno, je vse nerazločno; ni več črte ločnice, tudi ne med dobrim in slabim, oziroma: vse je enako slabo, enako grozeče.

Zato verujemo v Božjo luč, ki nam v naši veri sveti kot na življenjski poti. To pa pomeni predvsem dvoje: v veri vemo za smisel in smer našega življenja. Vemo od kod prihajamo. Prihajamo od Božje darovanjske ljubezni, ki je ustvarila svet in vse, kar je na njem, tudi nas. In vemo kam gremo: v naročje Božje ljubezni in njegovega prijateljstva. Vemo torej za smisel našega življenja: veno od kod prihajamo in vemo kam gremo. In tretjič - vemo še za nič manj pomembno stvar: vemo, kako naj hodimo, vemo kako naj živimo, katera pravila naj veljajo v našem življenju, vemo kaj je dobro in kaj ni. In kriterij, po katerem lahko razločimo kaj je dobro in kaj ni, je en sam. To je zgled Boga in njegovega učlovečenega Sina Jezusa Kristusa, ki ni samo rekel: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče«, ampak nam je z besedami in lastnim življenjskim zgledom pokazal, kako naj to Božjo popolnost posnemamo.

Redovnice in redovniki smo se kot člani družb posvečenega in apostolskega življenja tej nalogi zavezali na čisto poseben način, tako da izključuje vsako iskanje samega sebe, vsak beg pred darovanje, vsako polovičarstvo in vsako razdeljenost med iskanjem svojih interesov in – če smem tako reči – interesov Božjega kraljestva. Kakor je Jezus v svojem življenjskem darovanju postal luč za vse ljudi. postane človek, in samo tak človek, ki posnema darujočo se Božjo ljubezen, luč, ki sveti v temi sebičnosti in grešnosti in brezizhodnosti tega sveta. Za redovnike in redovnice je to poklic, je to stan, je to stanovska naloga in poslanstvo, in obhajanje evharistije kot obhajanje Jezusovega življenjskega darovanja, je to tisti edinstveni trenutek v našem dnevu, v našem tednu, ko temu darovanju najbolj neposredno zremo v oči in postanemo deležni njegove moči.

Zato še posebej na to leto evharistije, ki ga obhajamo, nas Jezus pošilja v naše krščanske skupnosti, v naša krščanska občestva, in tudi sploh v ta svet, da bi tam bili podobni svetlečim se smerokazom. Smerokaz ali kažipot mora biti svetel, osvetljen, osvetljen od znotraj, za ceno darovanjskega použivanja, ki ga ponazarja vsaka sveča, ki použiva sebe, da sveti drugim. Ta sveča predstavlja Jezusa Kristusa, v katerem se na človeški način izraža in razodeva Božji zgled ali Božji pravzor vsake darovanjske ljubezni in ki ga v velikonočnem bdenju v podobi velikonočne sveče postavljamo na visok svetilnik in ji pojemo hvalnico, ker predstavlja darovanega in od mrtvih vstalega Jezusa Kristusa. Sveče, ki jih blagoslavljamo na današnji dan, na svečnico kot spomin na prvo Jezusovo darovanje, na njegovo darovanje v templju, nam torej napoveduje velikonočno svečo, ki je spomin na Jezusovo zadnje in najpopolnejše darovanje in na našo najvišjo in najsvetlejšo luč, ki sveti vsem, ki so v Božji hiši, in napoveduje vse tiste sveče, ki gorijo na naših evharističnih oltarjih in nam na najbolj zgovoren in neposreden način kažejo in govorijo, kaj se dogaja na oltarjih in kdo živi, živi za nas in se za nas daruje v naših tabernakljih. Amen.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

PROŠNJE:
Zvočni zapis

PROVINCIAL DRUŽBE JEZUSOVE P. MILAN BIZANT: ZAHVALA:
Zvočni zapis